Utrinki s potovanja

Za vašo lažjo predstavo si lahko TUKAJ ogledate še fotografije s potovanja. (fotografije si sledijo v nasprotnem vrstnem redu kot smo vajeni).

Upam da ste uživali ob branju potopisa!

THE END

Potovanje je bilo enkratno, res veliko doživetje. Ljudje so prijazni bolj kot si lahko predstavljaš. Ponudili ti bi vse pa čeprav si za njih popolni tujec.
Včasih dobim občutek, da sva se na potovanju preveč razvajala z raznimi kosili in prenočišči. Naslednjič bo drugače sva rekla, bolj pustolovsko. Čeprav nama je razvajanje še kako ugajalo, saj sva bila vsak dan kar precej utrujena. Prvi dnevi so bili najtežji. Vzpon čez Vršič je bil najtežji in zame psihično najbolj naporen. Takrat sem prvič in zadnjič podvomil v najin podvig. Dvomi so se povečevali ob misli »kje je šele Prekmurje«…pa sem naslednjič raje razmišljal le za naslednji dan. Če me vprašate kje, kaj je bilo najlepše, najboljše? Vsepovsod je bilo lepo na tak ali drugačen način. V mislih nimam kaj najboljšega, najlepšega. Celo potovanje je bilo nekaj enkratnega. Če ste uživali ob branju, vam priporočam, da si kaj takšnega omislite tudi vi.

11. Dan

13. avgust, torek

V Lipovcih je bilo jutro prav čarobno. Še posebej zaradi tega, ker sva vedela da bova ta dan prispela v najin domači kraj, v Ravne na Koroškem. Začutil sem da sva res dosegla nekaj imenitnega, čeprav potovanja še ni bilo konec. Prvi kilometri so se seštevali na isti cesti kot včeraj, le da sva se danes vračala. Bila sva polna pričakovanja zato je bil tempo malo hitrejši od prejšnjih dni. Vozila sva skozi prekmurske vasice, ki jih je bilo vse manj, saj sva rahlo dvigala proti Goricam, katere so bile kaj hitro za nama in že sva bila v Lenartu. Od Lenarta do Maribora pa se je odvijal pravi boj za preživetje. Tovornjakov je bilo kot maka na makovcu, katerih šoferji so bili pravi morilci. Dobil sem občutek da naju imajo za dve muhi. Prav nič se niso zmenili za naju, zato so naju dobesedno večkrat izrinili na bankino. Mimo naju so vozili z veliko hitrostjo in majhno razdaljo…norišnica. Po desetih kilometrih muke sva prišla na kolesarsko stezo v Mariboru. V Mariboru sva obiskala najprej Markovo teto, nato pa še prijatelja Miho. Po prijetnem klepetu in malici sva zagrizla v zadnjih 70 kilometrov. Potovala sva skozi Limbuš, Ruše…dokler nisva prispela do glavne ceste (Ravne-Maribor). V Vasi sva si privoščila še zadnje kosilo na potovanju. Občutki so bili nepopisni zaradi zavedanja, da se najino potovanje zaključuje. V Dravogradu se je občutek še povečal. Pri tabli Ravne na Koroškem pri kinodvorani sva naredila »zmagoslavno fotografijo«. Prispela sva na Javornik, kjer sva se srečala s sorodniki in prijatelji. Nato pa se odpravila domov. Vsak v svojo posteljo.

Trasa enajstega (zadnjega) dne:

10. Dan

13. avgust, ponedeljek

Jutro je bilo megleno in sveže. Po zajtrku sva zavrtela pedala ob Sotli do Rogatca. Tu pa tam se je že dalo videti kakšno gorico, kar nama je dalo vedeti da Haloze niso daleč. Do njih naju je ločil vzpon na vznožje Donačke gore. Ko sva prispela v Žetale pa je bilo vinogradov vse več. Vstopila sva v vinorodno deželo. Pred vsako hišo je kot vrtni palček stal gospodar s plavim predpasnikom, rdečim ličkam in nasmešku na obrazu. Lepo so naju pozdravljali. V Cirkulanah sva zapustila Haloze. Bil pa je že čas da dava kaj vase, zato sva odšla do grada Borl se in ob prelepem razgledu na Slovenske Gorice okrepčala. Nato sva nadaljevala čez Dravsko polje vse do Ormoža. V Ormožu pa sva smer spremenila proti Jeruzalemu, kjer sva se spet ustavila in si privoščila kosilo. Po spustu iz Jeruzalema naju je pot pripeljala v Ljutomer, tam pa se je najina pot zarisala čez Cven proti Krapju, čez Muro v Veržej in do končnega cilja Lipovcev. Tam sva prespala pri Markovih sorodnikih, katerih pa ni bilo doma, zato nama je ključ prinesla prijazna teta, nama razkazala hišo v kateri sva prenočila.


Trasa desetega dne

9. Dan

12. avgust, nedelja

Po standardnem jutranjem pakiranju in zajtrku sva krenila na pot. Tudi tisti dan ni bil izjema, zato sva se kar hitro ustavila in odšla v trgovino iskati najnujnejše stvari. Vreme je nama šlo na roko. Sopihala sva jo proti Novem mestu skozi luštne kmečke vasice (Laze, Uršna sela, Dobindol). Iz Novega mesta sva drvela po doooolgih ravninah prozi Brežicam skozi prelepo Kostanjevico. Vse do Brežic naju je na desni strani spremljal gromozanski nevihtni oblak, kateri naju je zajel v Brežicah ravno, ko sva sedla v gostilno in naročila kosilo. Lilo je kot iz škafa, vse dokler nisva pojedla in se odpravila na pot. Večje sreče nebi mogla imeti. Do Podčetrka, najinega kraja prenočišča, naju je ločilo kakšnih 40km. Tam so naju čakali moji starši, ki so se kopali v bližnjih termah. Po enem vzponu in spustu sva do Podčetrka lahko videla le bolj ali manj ravnino. Vmes naju je zmotila huda nevihta, zato sva se zatekla v najbližjo avtobusno postajo. Tam sva videla, oziroma videla en noro močan grom in prelepo mavrico. Vreme se je zbistrilo, zato sva nadaljevala do gostišča Ciril, kjer so naju pričakali moji starši. Po skupni večerji in prijetnem klepetu z domačimi sva odkorakala v deželo sanj.

Trasa devetega dne:

8. Dan

11. avgust, sobota

Zame je bil spanec dokaj nemiren, saj me je kar naprej motil dež in delal skrbi kako bova nadaljevala pot. Ob sedmih zjutraj je bil ponavadi čas za odhod, vendar nama to jutro vreme ni pustilo. Nisva vedela kaj naj narediva. Odšla sva na krajši klepet v spodnjo nadstropje, k prijaznim ljudem, ki so naju imeli v gosteh. Gospa nama je spekla jajca na oko. Bila so res izvrstna. Bila sva pripravljena za vožnjo, vreme pa nama je nagajalo. Nisva imela izbire, zato sva se dežju postavila po robu, se opremila dežju primerno ter krenila na pot. Že po nekaj minutah sva bila pošteno mokra pod noge. Od Ribnice do Kočevja nisva potrebovala veliko časa. Vozila sva po dežju, kar mi je bilo vedno bolj všeč. Pred vzponom na planoto je še le malo škropilo. Po krajšem spustu sva se v Banja Loki odcepila levo za Kostelj, kjer sva se drsala ne pa vozila po klancu navzdol. Bil je zelo moker in spolzek…skoraj usoden. Tako sva prispela do reke Kolpe, ki naju je spremljala vse do Vinice. Vmes sva naredila postanek, se okrepčala, ožela mokre nogavice in se malo sprostila ob reki Kolpi. Tokrat je bil najin cilj Črnomelj. Pred vhodom v dijaški dom me je navdajal čuden občutek, ki je dosegel vrhunec, ko naju je zmedeni upravnik vpisoval v računalnik, saj sem na mizi zagledal fotokopije dokumentov trenutnih gostov. Prihajali so iz USA, natančneje iz Utaha, Ohaa, Kalifornije. Bolj kot kraji bivališč so me presenetile fotografije teh ljudi. Izgledali so kot ubežniki iz Discoveriya. Po uspešno končanem delu zmedenega upravnika sva se namestila v sobe, se umila in odpravila iskati restavracijo, kjer sva si privoščila večerjo. Po večerji pa kam drugam kot pa spat.

Trasa osmega dne:

7. Dan

10. avgust, petek

Vstala sva kar zgodaj. Večino stvari sva si pripravila že prejšnji dan, tako sva jo hitro mahnila na pot. Ustavila sva se že po drugem kilometru, kjer sva obiskala trgovino, ter se okrepčala na bližnji avtobusni postaji. Nato pa se je za tisti dan začelo malo bol zares. Potovala sva proti Postojni, od tam pa proti Rakovem Škocjanu, kjer je prava paša za oči. Videla sva dva naravna mosta katera je izdolbel mističen potok Rak. Naredila sva majhen naravoslovni dan. Sprehodila sva se po kotanjah, jamah in različnih poteh tega prečudovitega delčka Slovenije. Po ogledu vseh teh reči sva sopihala proti Cerknici, mimo Cerkniškega jezera, ki je bilo takrat suho, nato naju je čakal vzpon na Bloško polico, kjer sva spet šla na ogled. Ogledala sva si Bloško jezero. Tam sva se tudi skrivala pred dežjem, kar mi je zelo ugajalo. Uživala sva ob prijetnem pogledu, prelepi tihi naravi in ob glasbi, ki je prihajala iz Markove piščali. Posijalo je sonce, tako sva se odpravila proti cilju. V Sodražici sva opravila manjši nakup in odšla na kosilo v bližnjo gostilno v kateri sva se pred dežjem skrivala kar tri ure igrala Človek ne jezi se in uživala. Do cilja naju je ločilo le 30 minut vožnje, zato sva si lahko malo privoščila. Ker pa se vreme nekako ni hotelo izboljšati sva preostanek poti opravila po dežju. Prispela sva v vasico Dane, kjer sva bila dogovorjena s sošolko od Markove punce. Njen oče nama je razkazal prostor v katerem sva lahko prespala.

Trasa sedmega dne:

6. Dan

9.avgust, četrtek

Bilo je prvo jutro, ko sva lahko spala kolikor se nama je zahotelo zaradi enodnevnega počitka. Prav prijetno je bilo poležavati, skoraj vso dopoldne. Malo sva tudi telovadila in plezala po Tilnovi plezalni steni. Opoldne sva videla da z vremenom ne kaže prav nič slabo, kot so napovedali vremenoslovci. Zato sva se odpravila na bližnji Predjamski grad…zanimiva utrdba. Tam sva se zadržala kar precej časa, zato sva se vračala že proti večeru. Dan je po svoje bil kratek a zanimiv. Počitek se nama je prilegel.

5. Dan

8. avgust, sreda

Nov dan se je začel z jutranjim sprehodom po obali, ko sem se vrnil se je prebudil tudi Marko. Pospravila sva šotor, vse ostalo nametala v avto, se odpeljala do trgovine, ter k Borisu domov. Dobila sva sveže oprana oblačila, obilen zajtrk in vzpodbudne besede, nato sva jo ucvrla. Rahel dež nama ni prišel do živega. Vzpenjala sva se po Črnem kalu in dohitela delavce, ki so ob cesti kosili travo. Prijela sva se za prikolico tovornjaka vsak na eni strani, ker pa so se peljali po polžje, sva se kar hitro naveličala in sama nadaljevala naprej. Pot navzgor se nama je dobesedno zdela lažja kot navzdol, saj se je zelo poznalo zaradi močne burje, ki pa je ponehala tam nekje pri Kozini. Tam sva tudi naredila krajšo pavzo. Pedala sva vrtela proti Divači, čez Senožeče vse do Razdrtega. Na Razdrtem sva naredila par posnetkov Nanosa in pa štorkelj, ki so se sprehajale po travniku. Do Hruševja nisva imela več daleč. V Hruševju sva prespala pri Markovem bratrancu Tilnu. Tisti večer smo na televizorju skupaj pogledali najine posnete fotografije, ter klepetali kar pozno v noč. Za naslednji dan sva sklenila da ostaneva v Hruševju zaradi slabega vremena, tako da sva si lahko privoščila dolg spanec.

Trasa petega dne:

4. Dan

7.avgust, torek

Kakor hitro sva zaspala, sva se tudi zbudila. Po standardnih jutranjih opravkih ter zajtrku sva se odpravila proti Ankaranu. Vedela sva ,da bo ta etapa za tretjino krajša od včerajšnje, zato nisva hitela. Ustavila sva se že kar pri sosednji hiši, kjer so prodajali teran. V kleti sva poskusila teran, katerega sva tudi kupila. Stara ženička nama je ponudila še teranov liker bil je izredno dober. Z okusom vina sva zapustila prijetno vasico Pliskovico. Kar čez nekaj kilometrov pa sva se zopet ustavila na kmetiji, kjer so tudi prodajali teran. Tudi tam sva ga malo poskusila. Z rahlo nasmejani obrazi sva sopihala čez zadnje prelepe kraške vasice, do kraškega roba. Tam pa sva se spustila po Črnem kalu do obale. V Ankaranu sva poklicala mojega sorodnika Borisa. Po prijetnem kosilu ki smo ga preživeli skupaj, sva odšla v Kamp. Tam smo skupaj postavili šotor. Boris nama je zaupal še avtomobil, katerega sva mu seveda naslednji dan vrnila. Vanj sva zaklenila prtljago ter ostale stvari. Na plaži sva premišljevala ali naj ostaneva en dan na morju in si malo odpočijeva. Vendar je dilema bila kar huda, saj je nama načrte kvarilo vreme. Zato sva se odločila, da jo kar naslednje jutro mahneva v Hruševje k Markovem sorodniku Tilnu. Še en dan je bil za nama, pred nama pa dolg spanec.

Trasa prvega dne:

3. Dan

6. avgust, ponedeljek

Prebuditi se na Vršiču je res nekaj imenitnega. Po krajšem jutranjem sprehodu naju je čakal zajtrk, na to pa spust v dolino Trente , zato sva se primerno oblekla. Med spustom sva si ogledala spomenik Kugya (bil je pisatelj, alpinist in še marsikaj drugega), korita Soče, slap Boka. Dolino Trente sva zapustila v Bovcu in nadaljevala proti Tolminu, kjer sva si privoščila malico. Pot do Nove gorice se je vila ob prelepi reki Soči. V novi Gorici sva se nameravala ustaviti v kakšni gostilni zaradi kosila, ker sva pa s kosilom odlašala sva »plačala davek«. Žeja naju je začela mučiti na vzponu na prečudoviti Kras. Vode nama je zmanjkalo, gostilne ni bilo nikjer na vidiku, zato sva v vasici Branik potrkala na vrata najbližje hiše. Tam nama je prijetna starejša gospa naredila obilno zalogo vode. Odločila pa sva se da greva na kosilo v prvo najdeno gostilno, saj se je lakota bližala živalski lakoti. V naslednji vasici Štanjel, do katere naju je ločil vzpon, katerega se še danes s strahom spominjam, sva našla gostilno s hrano, vendar ni bila odprta. Na Krasu imajo navado, da je ob ponedeljkih vse zaprto (menda zaradi Italijanov, nisem prepričan če to drži). Morala sva nadaljevati lačna. V naslednjem kraju Kopriva spet nisva imela sreče. Lastnik gostilne je bil na dopustu. Bilo je že kar hudo zaradi lakote. Nesrečo sva morala izkusiti še v naslednji vasici Skopo. V Dutovljah pa sva le našla restavracijo oziroma gostilno, ki sva jo iskala od Nove Gorice. Privoščila sva si testenine v teranovi omaki. Bile so res okusne. Spoznala sva, da ta dan ne bova prišla do Ankarana kot sva načrtovala, zato sva se odpravila v Pliskovico, kjer je mladinski hostel. Pred tem pa sva še obiskala trgovino, da sva si napravila zalogo hrane. Hostel je narejen iz 400 let stare hiše (kulturni spomenik). Lepo je obnovljena, z starim pridihom. Po prvem pravem tušu na najini poti sva posedala pred hiško, se pogovarjala z oskrbnikom, pričaka noč in odpravila spat.

Trasa tretjega dne

2. Dan

5.avgust, nedelja

Prebudila sva se v sveže jutro. Najprej sva pozajtrkovala, pospravila šotor in se pripravila na vožnjo. Odšla sva še v najbližjo trgovino po najnujnejše stvari, v gostilno pa po sveže vode. Krenila sva proti Begunjam in skozi dolino Radovne, ki je za moje pojma najlepša dolina kar sem jih videl. Kjer se srečajo doline Vrata Krma in Kot je prelepa ravnica, na kateri je domača gostilna Psnak. Če bi imela časa na pretek bi tam ostala verjetno več dni, tako sva si lahko privoščila le manjšo pavzo s kosilom. Tam sva srečala Jureta Koširja z družino. Ter spoznala par starejših ljudi ki so iskali svojca, ki je bil več dni pogrešan. Zgodila se mu je nesreča v gorah. Prijazna gospa naju je še počastila s pravimi Gorenjskimi krapi. Bilo je izvrstno. Napočil je čas da sva se odpravila na najhujši del poti celotnega potovanja. Že kar prvi kilometer sva naletela na 18% klanec, po premaganem klancu pa naju je čakal spust do Mojstrane. Iz Mojstrane sva nadaljevala po lepo urejeni kolesarski poti do Kranjske Gore. Ob jezeru Jasna sva se okrepčala ter psihično pripravila na najhujše…Vršič. Sama pot s tistimi torbami je bila kar naporna, poznalo se je tudi da sva imela cca 60 km že za sabo. Med vzponom so naju vzpodbujali ljudje iz avtomobilov. Nekateri so nama mahali, drugi trobili… Bilo je imenitno, nisem si mislil da ti lahko takšne reči toliko pripomorejo k moči. Prišel je čas ko se nama je Vršič moral predati, saj sva ga ugnala v kozji rog. Po osvojenem vzponu sem se počutil izjemno. Čestitala sva si, ter odšla v Tičarjev dom kjer sva prenočila.

Trasa drugega dne:

1. Dan

4. avgust, sobota

Pojma nisva imela kaj vse je še pred nama. Bila sva polna pričakovanj. Pot se je začela izpred najinih blokov na Javorniku. Odsopihala sva pa jo proti Črni na Koroškem. Pot čez Koprivno je bila zelo prijetna, vse do prvega vzpona na Sleme, ko sva osvojila vrh Slemena sva si morala privoščiti malico ter krajšo pavzo. Nadaljevala sva po panoramski poti pod Olševo. V vasici Sv. Duh sva srečala skupino planincev, ki so nama po krajšem klepetu vlili še dodatnih moči. Pod Olševo je izvir kisle vode, katerega sva z veseljem obiskala, da sva si malo oddahnila pred novim vzponom na Pavličevo sedlo. Na vrhu sva stopila na Avstrijsko stran. Po divjem spustu naju je čakal še vzpon na Jezersko na našo Slovensko stran. Po premaganem vzponu sva si na vrhu klanca na Jezersko privoščila nekaj vmes med kosilom ter večerjo(filana paprika….mmmm). Čas naju je malce lovil, saj sva želela tisti dan priti do Bistrice pri Tržiču. Spust iz Jezerskega je bil prečudovit. Pokrajina, vreme vse je bilo super. Ustavila sva se še v trgovini, kjer sva nakupila nekaj za pod zob ter pijačo. Nadaljevala pa sva čez sotesko Kokre, ki je bila spet, kaj drugega kot prečudovita. Prispela sva v Preddvor. Tam sva se odločala ali naj nadaljujeva proti Bistrici pri Tržiču, ali naj iščeva drugo prenočišče, saj sva bila že res na tesno s časom. Odločila sva se za nadaljevanje, kar se je na koncu izkazalo za pravo odločitev. Pot naju je vodila mimo Golnika vse do Bistrice pri Tržiču. Prispela sva okoli 9 ure zvečer. Po krajšem iskanju hiše sva spoznala ljudi pri katerih sva prespala. Lepo so naju sprejeli, ter bili zelo prijazni. Pogostili so naju z pravo večerjo. Po prijetnem klepetu sva postavila šotor, se umila ter zaspala kot topa.

Trasa prvega dne:

S Kolesom okoli Slovenije

11 dni, 1040 km

S kolegom Markom sva imela zanimiv izlet čez poletje. Spodaj je par slikic, ter zemljevid na katerem je z rdečo označena pot, z zeleno pa nočitve.








V zimskih časih se nama je porodila ideja, da bi se lahko čez poletje odpravila s kolesom na pot okoli Slovenije. Na vsem lepem je bilo toplih dni vse več, saj veste čas hitro teče, zato je bilo potrebno zadevo malce bolj skrbno načrtovati. Kupila sva potovalne torbe, prtljažnike ter drugo potrebno opremo, kot so rezervni plašči, mazila za verigo in druge dele…

Dober mesec pred načrtovanim odhodom sva dobro načrtovala pot. Pomagala sva si z Atlasom Slovenije. Poklicala sva tudi v par kampov, da sva preverila zasedenost v tistih časih. Prenočišče v Tržiču ter v Ribnici pri Kočevju sva že imela že "rezervirano", saj so nama od Markove punce sošolke ponudile prenočišča…hihi. Tako je bila trasa začrtana, katere sva se na samem potovanju presenetljivo dobro držala. Določila sva še datum odhoda, kateri se nama je podaljšal za tri dni zaradi slabega vremena. Dan pred odhodom sva še skrbno natovorila kolesa. Moram priznati da so bila kar težka zaradi oblačil, ter dodatnih potrebnih reči. Zamenjala sva tudi grobe gorske gume z gladkimi cestnimi. Krenila sva 4. avgusta v soboto. In začelo se je…