Zame je bil spanec dokaj nemiren, saj me je kar naprej motil dež in delal skrbi kako bova nadaljevala pot. Ob sedmih zjutraj je bil ponavadi čas za odhod, vendar nama to jutro vreme ni pustilo. Nisva vedela kaj naj narediva. Odšla sva na krajši klepet v spodnjo nadstropje, k prijaznim ljudem, ki so naju imeli v gosteh. Gospa nama je spekla jajca na oko. Bila so res izvrstna. Bila sva pripravljena za vožnjo, vreme pa nama je nagajalo. Nisva imela izbire, zato sva se dežju postavila po robu, se opremila dežju primerno ter krenila na pot. Že po nekaj minutah sva bila pošteno mokra pod noge. Od Ribnice do Kočevja nisva potrebovala veliko časa. Vozila sva po dežju, kar mi je bilo vedno bolj všeč. Pred vzponom na planoto je še le malo škropilo. Po krajšem spustu sva se v Banja Loki odcepila levo za Kostelj, kjer sva se drsala ne pa vozila po klancu navzdol. Bil je zelo moker in spolzek…skoraj usoden. Tako sva prispela do reke Kolpe, ki naju je spremljala vse do Vinice. Vmes sva naredila postanek, se okrepčala, ožela mokre nogavice in se malo sprostila ob reki Kolpi. Tokrat je bil najin cilj Črnomelj. Pred vhodom v dijaški dom me je navdajal čuden občutek, ki je dosegel vrhunec, ko naju je zmedeni upravnik vpisoval v računalnik, saj sem na mizi zagledal fotokopije dokumentov trenutnih gostov. Prihajali so iz USA, natančneje iz Utaha, Ohaa, Kalifornije. Bolj kot kraji bivališč so me presenetile fotografije teh ljudi. Izgledali so kot ubežniki iz Discoveriya. Po uspešno končanem delu zmedenega upravnika sva se namestila v sobe, se umila in odpravila iskati restavracijo, kjer sva si privoščila večerjo. Po večerji pa kam drugam kot pa spat.
Trasa osmega dne:
Ni komentarjev:
Objavite komentar