Za vašo lažjo predstavo si lahko TUKAJ ogledate še fotografije s potovanja. (fotografije si sledijo v nasprotnem vrstnem redu kot smo vajeni).
Upam da ste uživali ob branju potopisa!
sreda, 26. december 2007
sobota, 22. december 2007
THE END
Potovanje je bilo enkratno, res veliko doživetje. Ljudje so prijazni bolj kot si lahko predstavljaš. Ponudili ti bi vse pa čeprav si za njih popolni tujec.
Včasih dobim občutek, da sva se na potovanju preveč razvajala z raznimi kosili in prenočišči. Naslednjič bo drugače sva rekla, bolj pustolovsko. Čeprav nama je razvajanje še kako ugajalo, saj sva bila vsak dan kar precej utrujena. Prvi dnevi so bili najtežji. Vzpon čez Vršič je bil najtežji in zame psihično najbolj naporen. Takrat sem prvič in zadnjič podvomil v najin podvig. Dvomi so se povečevali ob misli »kje je šele Prekmurje«…pa sem naslednjič raje razmišljal le za naslednji dan. Če me vprašate kje, kaj je bilo najlepše, najboljše? Vsepovsod je bilo lepo na tak ali drugačen način. V mislih nimam kaj najboljšega, najlepšega. Celo potovanje je bilo nekaj enkratnega. Če ste uživali ob branju, vam priporočam, da si kaj takšnega omislite tudi vi.
Včasih dobim občutek, da sva se na potovanju preveč razvajala z raznimi kosili in prenočišči. Naslednjič bo drugače sva rekla, bolj pustolovsko. Čeprav nama je razvajanje še kako ugajalo, saj sva bila vsak dan kar precej utrujena. Prvi dnevi so bili najtežji. Vzpon čez Vršič je bil najtežji in zame psihično najbolj naporen. Takrat sem prvič in zadnjič podvomil v najin podvig. Dvomi so se povečevali ob misli »kje je šele Prekmurje«…pa sem naslednjič raje razmišljal le za naslednji dan. Če me vprašate kje, kaj je bilo najlepše, najboljše? Vsepovsod je bilo lepo na tak ali drugačen način. V mislih nimam kaj najboljšega, najlepšega. Celo potovanje je bilo nekaj enkratnega. Če ste uživali ob branju, vam priporočam, da si kaj takšnega omislite tudi vi.
četrtek, 20. december 2007
11. Dan
13. avgust, torek
V Lipovcih je bilo jutro prav čarobno. Še posebej zaradi tega, ker sva vedela da bova ta dan prispela v najin domači kraj, v Ravne na Koroškem. Začutil sem da sva res dosegla nekaj imenitnega, čeprav potovanja še ni bilo konec. Prvi kilometri so se seštevali na isti cesti kot včeraj, le da sva se danes vračala. Bila sva polna pričakovanja zato je bil tempo malo hitrejši od prejšnjih dni. Vozila sva skozi prekmurske vasice, ki jih je bilo vse manj, saj sva rahlo dvigala proti Goricam, katere so bile kaj hitro za nama in že sva bila v Lenartu. Od Lenarta do Maribora pa se je odvijal pravi boj za preživetje. Tovornjakov je bilo kot maka na makovcu, katerih šoferji so bili pravi morilci. Dobil sem občutek da naju imajo za dve muhi. Prav nič se niso zmenili za naju, zato so naju dobesedno večkrat izrinili na bankino. Mimo naju so vozili z veliko hitrostjo in majhno razdaljo…norišnica. Po desetih kilometrih muke sva prišla na kolesarsko stezo v Mariboru. V Mariboru sva obiskala najprej Markovo teto, nato pa še prijatelja Miho. Po prijetnem klepetu in malici sva zagrizla v zadnjih 70 kilometrov. Potovala sva skozi Limbuš, Ruše…dokler nisva prispela do glavne ceste (Ravne-Maribor). V Vasi sva si privoščila še zadnje kosilo na potovanju. Občutki so bili nepopisni zaradi zavedanja, da se najino potovanje zaključuje. V Dravogradu se je občutek še povečal. Pri tabli Ravne na Koroškem pri kinodvorani sva naredila »zmagoslavno fotografijo«. Prispela sva na Javornik, kjer sva se srečala s sorodniki in prijatelji. Nato pa se odpravila domov. Vsak v svojo posteljo.
Trasa enajstega (zadnjega) dne:
V Lipovcih je bilo jutro prav čarobno. Še posebej zaradi tega, ker sva vedela da bova ta dan prispela v najin domači kraj, v Ravne na Koroškem. Začutil sem da sva res dosegla nekaj imenitnega, čeprav potovanja še ni bilo konec. Prvi kilometri so se seštevali na isti cesti kot včeraj, le da sva se danes vračala. Bila sva polna pričakovanja zato je bil tempo malo hitrejši od prejšnjih dni. Vozila sva skozi prekmurske vasice, ki jih je bilo vse manj, saj sva rahlo dvigala proti Goricam, katere so bile kaj hitro za nama in že sva bila v Lenartu. Od Lenarta do Maribora pa se je odvijal pravi boj za preživetje. Tovornjakov je bilo kot maka na makovcu, katerih šoferji so bili pravi morilci. Dobil sem občutek da naju imajo za dve muhi. Prav nič se niso zmenili za naju, zato so naju dobesedno večkrat izrinili na bankino. Mimo naju so vozili z veliko hitrostjo in majhno razdaljo…norišnica. Po desetih kilometrih muke sva prišla na kolesarsko stezo v Mariboru. V Mariboru sva obiskala najprej Markovo teto, nato pa še prijatelja Miho. Po prijetnem klepetu in malici sva zagrizla v zadnjih 70 kilometrov. Potovala sva skozi Limbuš, Ruše…dokler nisva prispela do glavne ceste (Ravne-Maribor). V Vasi sva si privoščila še zadnje kosilo na potovanju. Občutki so bili nepopisni zaradi zavedanja, da se najino potovanje zaključuje. V Dravogradu se je občutek še povečal. Pri tabli Ravne na Koroškem pri kinodvorani sva naredila »zmagoslavno fotografijo«. Prispela sva na Javornik, kjer sva se srečala s sorodniki in prijatelji. Nato pa se odpravila domov. Vsak v svojo posteljo.
Trasa enajstega (zadnjega) dne:
10. Dan
13. avgust, ponedeljek
Jutro je bilo megleno in sveže. Po zajtrku sva zavrtela pedala ob Sotli do Rogatca. Tu pa tam se je že dalo videti kakšno gorico, kar nama je dalo vedeti da Haloze niso daleč. Do njih naju je ločil vzpon na vznožje Donačke gore. Ko sva prispela v Žetale pa je bilo vinogradov vse več. Vstopila sva v vinorodno deželo. Pred vsako hišo je kot vrtni palček stal gospodar s plavim predpasnikom, rdečim ličkam in nasmešku na obrazu. Lepo so naju pozdravljali. V Cirkulanah sva zapustila Haloze. Bil pa je že čas da dava kaj vase, zato sva odšla do grada Borl se in ob prelepem razgledu na Slovenske Gorice okrepčala. Nato sva nadaljevala čez Dravsko polje vse do Ormoža. V Ormožu pa sva smer spremenila proti Jeruzalemu, kjer sva se spet ustavila in si privoščila kosilo. Po spustu iz Jeruzalema naju je pot pripeljala v Ljutomer, tam pa se je najina pot zarisala čez Cven proti Krapju, čez Muro v Veržej in do končnega cilja Lipovcev. Tam sva prespala pri Markovih sorodnikih, katerih pa ni bilo doma, zato nama je ključ prinesla prijazna teta, nama razkazala hišo v kateri sva prenočila.
Trasa desetega dne
Jutro je bilo megleno in sveže. Po zajtrku sva zavrtela pedala ob Sotli do Rogatca. Tu pa tam se je že dalo videti kakšno gorico, kar nama je dalo vedeti da Haloze niso daleč. Do njih naju je ločil vzpon na vznožje Donačke gore. Ko sva prispela v Žetale pa je bilo vinogradov vse več. Vstopila sva v vinorodno deželo. Pred vsako hišo je kot vrtni palček stal gospodar s plavim predpasnikom, rdečim ličkam in nasmešku na obrazu. Lepo so naju pozdravljali. V Cirkulanah sva zapustila Haloze. Bil pa je že čas da dava kaj vase, zato sva odšla do grada Borl se in ob prelepem razgledu na Slovenske Gorice okrepčala. Nato sva nadaljevala čez Dravsko polje vse do Ormoža. V Ormožu pa sva smer spremenila proti Jeruzalemu, kjer sva se spet ustavila in si privoščila kosilo. Po spustu iz Jeruzalema naju je pot pripeljala v Ljutomer, tam pa se je najina pot zarisala čez Cven proti Krapju, čez Muro v Veržej in do končnega cilja Lipovcev. Tam sva prespala pri Markovih sorodnikih, katerih pa ni bilo doma, zato nama je ključ prinesla prijazna teta, nama razkazala hišo v kateri sva prenočila.
Trasa desetega dne
9. Dan
12. avgust, nedelja
Po standardnem jutranjem pakiranju in zajtrku sva krenila na pot. Tudi tisti dan ni bil izjema, zato sva se kar hitro ustavila in odšla v trgovino iskati najnujnejše stvari. Vreme je nama šlo na roko. Sopihala sva jo proti Novem mestu skozi luštne kmečke vasice (Laze, Uršna sela, Dobindol). Iz Novega mesta sva drvela po doooolgih ravninah prozi Brežicam skozi prelepo Kostanjevico. Vse do Brežic naju je na desni strani spremljal gromozanski nevihtni oblak, kateri naju je zajel v Brežicah ravno, ko sva sedla v gostilno in naročila kosilo. Lilo je kot iz škafa, vse dokler nisva pojedla in se odpravila na pot. Večje sreče nebi mogla imeti. Do Podčetrka, najinega kraja prenočišča, naju je ločilo kakšnih 40km. Tam so naju čakali moji starši, ki so se kopali v bližnjih termah. Po enem vzponu in spustu sva do Podčetrka lahko videla le bolj ali manj ravnino. Vmes naju je zmotila huda nevihta, zato sva se zatekla v najbližjo avtobusno postajo. Tam sva videla, oziroma videla en noro močan grom in prelepo mavrico. Vreme se je zbistrilo, zato sva nadaljevala do gostišča Ciril, kjer so naju pričakali moji starši. Po skupni večerji in prijetnem klepetu z domačimi sva odkorakala v deželo sanj.
Trasa devetega dne:
Po standardnem jutranjem pakiranju in zajtrku sva krenila na pot. Tudi tisti dan ni bil izjema, zato sva se kar hitro ustavila in odšla v trgovino iskati najnujnejše stvari. Vreme je nama šlo na roko. Sopihala sva jo proti Novem mestu skozi luštne kmečke vasice (Laze, Uršna sela, Dobindol). Iz Novega mesta sva drvela po doooolgih ravninah prozi Brežicam skozi prelepo Kostanjevico. Vse do Brežic naju je na desni strani spremljal gromozanski nevihtni oblak, kateri naju je zajel v Brežicah ravno, ko sva sedla v gostilno in naročila kosilo. Lilo je kot iz škafa, vse dokler nisva pojedla in se odpravila na pot. Večje sreče nebi mogla imeti. Do Podčetrka, najinega kraja prenočišča, naju je ločilo kakšnih 40km. Tam so naju čakali moji starši, ki so se kopali v bližnjih termah. Po enem vzponu in spustu sva do Podčetrka lahko videla le bolj ali manj ravnino. Vmes naju je zmotila huda nevihta, zato sva se zatekla v najbližjo avtobusno postajo. Tam sva videla, oziroma videla en noro močan grom in prelepo mavrico. Vreme se je zbistrilo, zato sva nadaljevala do gostišča Ciril, kjer so naju pričakali moji starši. Po skupni večerji in prijetnem klepetu z domačimi sva odkorakala v deželo sanj.
Trasa devetega dne:
8. Dan
11. avgust, sobota
Zame je bil spanec dokaj nemiren, saj me je kar naprej motil dež in delal skrbi kako bova nadaljevala pot. Ob sedmih zjutraj je bil ponavadi čas za odhod, vendar nama to jutro vreme ni pustilo. Nisva vedela kaj naj narediva. Odšla sva na krajši klepet v spodnjo nadstropje, k prijaznim ljudem, ki so naju imeli v gosteh. Gospa nama je spekla jajca na oko. Bila so res izvrstna. Bila sva pripravljena za vožnjo, vreme pa nama je nagajalo. Nisva imela izbire, zato sva se dežju postavila po robu, se opremila dežju primerno ter krenila na pot. Že po nekaj minutah sva bila pošteno mokra pod noge. Od Ribnice do Kočevja nisva potrebovala veliko časa. Vozila sva po dežju, kar mi je bilo vedno bolj všeč. Pred vzponom na planoto je še le malo škropilo. Po krajšem spustu sva se v Banja Loki odcepila levo za Kostelj, kjer sva se drsala ne pa vozila po klancu navzdol. Bil je zelo moker in spolzek…skoraj usoden. Tako sva prispela do reke Kolpe, ki naju je spremljala vse do Vinice. Vmes sva naredila postanek, se okrepčala, ožela mokre nogavice in se malo sprostila ob reki Kolpi. Tokrat je bil najin cilj Črnomelj. Pred vhodom v dijaški dom me je navdajal čuden občutek, ki je dosegel vrhunec, ko naju je zmedeni upravnik vpisoval v računalnik, saj sem na mizi zagledal fotokopije dokumentov trenutnih gostov. Prihajali so iz USA, natančneje iz Utaha, Ohaa, Kalifornije. Bolj kot kraji bivališč so me presenetile fotografije teh ljudi. Izgledali so kot ubežniki iz Discoveriya. Po uspešno končanem delu zmedenega upravnika sva se namestila v sobe, se umila in odpravila iskati restavracijo, kjer sva si privoščila večerjo. Po večerji pa kam drugam kot pa spat.
Trasa osmega dne:
Zame je bil spanec dokaj nemiren, saj me je kar naprej motil dež in delal skrbi kako bova nadaljevala pot. Ob sedmih zjutraj je bil ponavadi čas za odhod, vendar nama to jutro vreme ni pustilo. Nisva vedela kaj naj narediva. Odšla sva na krajši klepet v spodnjo nadstropje, k prijaznim ljudem, ki so naju imeli v gosteh. Gospa nama je spekla jajca na oko. Bila so res izvrstna. Bila sva pripravljena za vožnjo, vreme pa nama je nagajalo. Nisva imela izbire, zato sva se dežju postavila po robu, se opremila dežju primerno ter krenila na pot. Že po nekaj minutah sva bila pošteno mokra pod noge. Od Ribnice do Kočevja nisva potrebovala veliko časa. Vozila sva po dežju, kar mi je bilo vedno bolj všeč. Pred vzponom na planoto je še le malo škropilo. Po krajšem spustu sva se v Banja Loki odcepila levo za Kostelj, kjer sva se drsala ne pa vozila po klancu navzdol. Bil je zelo moker in spolzek…skoraj usoden. Tako sva prispela do reke Kolpe, ki naju je spremljala vse do Vinice. Vmes sva naredila postanek, se okrepčala, ožela mokre nogavice in se malo sprostila ob reki Kolpi. Tokrat je bil najin cilj Črnomelj. Pred vhodom v dijaški dom me je navdajal čuden občutek, ki je dosegel vrhunec, ko naju je zmedeni upravnik vpisoval v računalnik, saj sem na mizi zagledal fotokopije dokumentov trenutnih gostov. Prihajali so iz USA, natančneje iz Utaha, Ohaa, Kalifornije. Bolj kot kraji bivališč so me presenetile fotografije teh ljudi. Izgledali so kot ubežniki iz Discoveriya. Po uspešno končanem delu zmedenega upravnika sva se namestila v sobe, se umila in odpravila iskati restavracijo, kjer sva si privoščila večerjo. Po večerji pa kam drugam kot pa spat.
Trasa osmega dne:
7. Dan
10. avgust, petek
Vstala sva kar zgodaj. Večino stvari sva si pripravila že prejšnji dan, tako sva jo hitro mahnila na pot. Ustavila sva se že po drugem kilometru, kjer sva obiskala trgovino, ter se okrepčala na bližnji avtobusni postaji. Nato pa se je za tisti dan začelo malo bol zares. Potovala sva proti Postojni, od tam pa proti Rakovem Škocjanu, kjer je prava paša za oči. Videla sva dva naravna mosta katera je izdolbel mističen potok Rak. Naredila sva majhen naravoslovni dan. Sprehodila sva se po kotanjah, jamah in različnih poteh tega prečudovitega delčka Slovenije. Po ogledu vseh teh reči sva sopihala proti Cerknici, mimo Cerkniškega jezera, ki je bilo takrat suho, nato naju je čakal vzpon na Bloško polico, kjer sva spet šla na ogled. Ogledala sva si Bloško jezero. Tam sva se tudi skrivala pred dežjem, kar mi je zelo ugajalo. Uživala sva ob prijetnem pogledu, prelepi tihi naravi in ob glasbi, ki je prihajala iz Markove piščali. Posijalo je sonce, tako sva se odpravila proti cilju. V Sodražici sva opravila manjši nakup in odšla na kosilo v bližnjo gostilno v kateri sva se pred dežjem skrivala kar tri ure igrala Človek ne jezi se in uživala. Do cilja naju je ločilo le 30 minut vožnje, zato sva si lahko malo privoščila. Ker pa se vreme nekako ni hotelo izboljšati sva preostanek poti opravila po dežju. Prispela sva v vasico Dane, kjer sva bila dogovorjena s sošolko od Markove punce. Njen oče nama je razkazal prostor v katerem sva lahko prespala.
Trasa sedmega dne:
Vstala sva kar zgodaj. Večino stvari sva si pripravila že prejšnji dan, tako sva jo hitro mahnila na pot. Ustavila sva se že po drugem kilometru, kjer sva obiskala trgovino, ter se okrepčala na bližnji avtobusni postaji. Nato pa se je za tisti dan začelo malo bol zares. Potovala sva proti Postojni, od tam pa proti Rakovem Škocjanu, kjer je prava paša za oči. Videla sva dva naravna mosta katera je izdolbel mističen potok Rak. Naredila sva majhen naravoslovni dan. Sprehodila sva se po kotanjah, jamah in različnih poteh tega prečudovitega delčka Slovenije. Po ogledu vseh teh reči sva sopihala proti Cerknici, mimo Cerkniškega jezera, ki je bilo takrat suho, nato naju je čakal vzpon na Bloško polico, kjer sva spet šla na ogled. Ogledala sva si Bloško jezero. Tam sva se tudi skrivala pred dežjem, kar mi je zelo ugajalo. Uživala sva ob prijetnem pogledu, prelepi tihi naravi in ob glasbi, ki je prihajala iz Markove piščali. Posijalo je sonce, tako sva se odpravila proti cilju. V Sodražici sva opravila manjši nakup in odšla na kosilo v bližnjo gostilno v kateri sva se pred dežjem skrivala kar tri ure igrala Človek ne jezi se in uživala. Do cilja naju je ločilo le 30 minut vožnje, zato sva si lahko malo privoščila. Ker pa se vreme nekako ni hotelo izboljšati sva preostanek poti opravila po dežju. Prispela sva v vasico Dane, kjer sva bila dogovorjena s sošolko od Markove punce. Njen oče nama je razkazal prostor v katerem sva lahko prespala.
Trasa sedmega dne:
Naročite se na:
Objave (Atom)