Javljanje s potovanja po Korsiki VIII. (zadnje)

Zadnji dan na Korziki sva imela v načrtu, da odideva do Basite (kjer sva naslednji dan imela trajekt) in se pozabavava na progi za gokarte, ob vrnitvi pa zavijeva v naključno vasico in se, malo sprehodiva po njej. Proga za gokarte je samevala, vasice pa ni bilo prav nobene. Tudi prav sva si rekla in posedala pred šotorom ter uživala ob zahajanju sonca. Zvečer pa opazovala zvezde izpod krošenj dreves.

Ob 8.00 je zvonil alarm, zato vstaneva, se pozajtrkujeva in začneva s pospravljanjem. Od daleč najin tabor izgleda gromozanski, zato se vedno znova sprašujeva kako nama uspe vse to stlačiti v ubogega Cliota. Po rutinskem pospravljanju, zlaganju odideva še do recepcije za check out in že drviva proti Bastiji na trajekt. V dolgi vrsti čakamo na vkrcanje. Na Korsiki sva res uživala zato bi kar še ostala a sva vesela, da sva jo lahko sploh videla. "Zagotovo se še vrneva!" si rečeva, ko kapitan dviguje sidro. Zadnji pogled na Bastijo je prečudovit...oooo Korsika. Do zasidranja v Italijanskem Livornu pa nas je ločilo dolgočasnih 4 ure. Nekateri so brali knjige, spali...midva sva pogledala film na mojem majhnem prenosniku, si ogledovala mimo vozeče ladje in uživala ob prijetnem vetru, ki nama je (še posebej meni) kuštral lase.

V Livorno smo prispeli ob 18.30, zato sva se že prejšnje dneve odločila, da si najdeva prenočišče v enem izmed hotelov v Lucci. To je prijetno mesto v Toscani S od Pise. Prijeten receptor nama je izročil ključe od sobe z imenom Tulipano. Soba je bila res imenitna, vse v starem stilu, čeprav je v kopalnici bil fen z digitalnim nastavljivim ekranom za temperaturo. Tudi tuš je bil nekaj posebnega, prav tako jakuzi, skratka oh in sploh. Zvečer sva prav težko zaspala, saj sva okoli sebe imela prave stene in ne platnenih sten od šotora.


Naslednji dan (24. dan najinega potovanja) sva si na hitro ogledala mesto Lucco in oddrvela proti Koroški.

Naredila sva 3300 kilometrov, ki so nama prinesli vsekakor nepozabno prijetne spomine. Korsika nama je ostala v lepem spominu in tako kot sva si že rekla ko je kapitan dvigoval sitro...ŠE SE BOVA VRNILA!

Ob prehodu Italjanske meje sva se v Avstriji počutila zelo domače, videla pokrajino, ki nama je bolj domača.

Vsem, ki ste spremljali blog v času potovanja se za slovnične napake opravičujem in zahvaljujem za obisk mojega bloga, ob enem pa vabim, da še kaj pokukate nanj.



THE END

Javljanje s potovanja po Korsiki VII.

Na dan ko je v Sloveniji divjalo neurje (20. dan najinega potovanja), sva tudi midva preživela v manjšem strahu. Napovedana so bila lokalna neurja, zato sva celi dan prežala pred šotorom in s pticami vred čakala na rezultat vremenskih napovedi. Razen tega, da je dvakrat res močno zagrmelo in nekajkrat rahlo poškropilo, na srečo ni bilo nič. Dan sva si popestrila s sprehodom do plaže, ribjo večerjo in korziškim vinom.

21 dan:
Vreme se je izbolšalo zato sva po zajtrku krenila do vasice Casta, kjer sva si rentala kolesa in se odpravila do plaže Seleccia (je med top 30 plažami na svetu) po 12 kilometrov dolgi cesti. Cesta je prevozna samo za terenska vozila, prevozna je tudi za normalna vozila pod pogojem, da je vozniko vseeno za avto. Po uri vrtenja pedal, se nama je Seleccia le prikazala. Čudovit kotiček na našem planetu. Uživala sva v razburkanem morju, posedanju na plaži, reševanju križank in ob dobri malici domače Anjžkove salame. Pot nazaj je bila nekoliko zahtevnejša, vendar se je izplačalo.

Javljanje s potovanja po Korsiki VI.

Kot vedno so naju prelepe ceste pripeljale tokrat do Sain Florenta, kjer sva se 17. dan utaborila v kampu D`Olzo.

Nasledji dan nisva raziskovala nama neznane pokrajine, saj sva se odločila, da si privoščima dobro kapljico, pečema meso in uživama pred šotorom, da si malo oddahneva.

Med potjo v trgovino sem v objektiv ujel vsaj meni zanimiv prizor z ulice Saint Florenta.

Po dolgem jutranjem poležavanju sva se napotila na Cap Corse (19. dan). To je najsevernejši del otoka, kjer turistov skorajda ni (vsaj v primerjavi z J Korsike), pokrajina pa je pravtako čarobna. Glavni cilj nama je bilo mesto Nonza z njegovo zloglasno črno plažo in mlin Mattei.
Pohajkovala sva po ozkih ulicah Nonze, se povzpela na razgledni stolp, z njega občudovala črno plažo in ostalo pokrajino, obiskala mestno cerkev in odšla nižje do morja, da sva si od blizu ogledala črno kamenje.
Mogoče velja omeniti še to, da mi je mediteransko morje požrlo očala in jih nato po približno 45min neuspelega tavhanja in iskanja tudi izpljunilo.

Ceste Cap Corsa so naju pripeljale do prelaza St. Lucia (381m), od koder sva se nenapovedano po strmi poti povzpela na Tower Seneco.

Na poti do mlina Mattei je na cesti bila majhna gneča zaradi prijaznih koz. Izmenjali smo si par besed in odšli vsak na svoj cilj. Tako naju je pot pripeljala do S Cap Corsa, do mlina Mattei (lepo ime).
Vrnila sva se po vzhodni strani, kjer pa se tiste prelepe skromne vasice spremenijo v živčna obalna mesta.

Javljanje s potovanja po Korsiki V.

Po dolgi vožnji in po cestah, ki sva jih že prevozila (Corte v notranjosti Korsike…prijetni spomini) sva prispela v Mesto Calvi na S. Utaborila sva se v prijetnem kampu (od tukaj se trenutno tudi javljava). Ta dan sva le obiskala plažo in naredila fotografijo, na kateri sva midva malo bolj razpoznavna, saj sva si tisto oglje umila z obraza. Tako da vsi tisti, ki naju pogrešate si lahko zdaj daste duška in si naju nagledate.

Prelepe oranžno rdeče skale na Z obali so naju pritegnile, zato sva šestnajsti dan (14. Septembra) šla na ogled teh čudes. Na poti pa sva se še ustavila na prelazu Bocca a Crose in odšla na 45min oddaljeno plažo Detvara, kjer so naju pozdravile svinje. Ta plaža leži v znamenitem naravnem parku Scandola, kjer je edina vas do katere še danes ni speljane ceste, vas se imenuje Girolata. Kaj dosti za ta dan nimam povedati, vendar je bil eden izmed boljših dni.

Tako sva z javljanjem prišla na zeleno vejo. Kaj se bo zgodilo danes javima v naslednjih dneh. Povem lahko le to, da se danes premakneva v St. Florent, kjer bova pohajkovala po Cap Corsu do ponedeljka. Takrat bo napočil trenutek, ko bova Korsiki pomahala v slovo, vedar do takrat je še 5 dni, ki jih bo potrebno maksimalno izkoristiti.

Javljanje s potovanja po Korsiki IV.

Po zajtrku pospraviva šotor in se odpraviva novim dogodivščinam naproti. Spet se voziva po prelepi pokrajini spremljajo pa naju prikupno ozke ceste in vasice. Vse to popestri Majino petje…hehe. Na poti sva si vzela čas za ogled mesta Sartene, kjer je tudi nastala spodnja fotografija.

Kampov je bilo zelo veliko, zato sva bila malo izbirčna. Prvi je bil »kr neki«, drugi je bil predrag, tretji (Tikiti Corsica) pa nama je ustrezal, kljub temu, da je bila Maja skeptična zaradi čudnega receptorja, križev na kantah za smeti, verig pod tušem, ki si jih moral pocukati, da je pritekla voda, dolgih hodnikov pri umivalnici posode, pri katerih je na koncu hodnika bilo strašno ogledalo in nenehnega bitja cerkve. Tako sva se utaborila v kraju Propriano na JZ obali.

Na dan obletnice ameriških dvojčkov WTC sva se podala na ogled megalitov Cauria in verjetno vsem bolj znano Filitoso, ki je najpomembnejše predzgodovinsko mesto Korsike. Prva odkritja so iz 1956. leta. Megalitska kultura, za katero so tipični spomeniki iz kamna, se je  pojavila v obdobju poznega neolitika (3300 pr.n.št.) in prav Filitosa naj bi bila center korziške megalitske kulture.  Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu. Vklesan  imajo resen človeški obraz, vidna je pričeska, nakazana so rebra in orožje. (Menhiri so kamni na spodnjih fotografijah)

Štirinajsti dan (12. September) sva namenila za iskanje kraja nesreče Adria 1981. Takrat je Slovensko potniško letalo strmoglavilo v gorovju Korsike (San Petro). S prelaza Col de Eustache sva se napotila po makadamski cesti (cca 5km), tako kot je kazal GPS (Hvala Dobran za rentanje). Cesta je bila vrezana sredi strmega pobočja med požgano pokrajino, ki jo je nedavno tega uničil po mojem ogromen požar. Prišla sva do točke, kjer bi se naj usmerila desno proti vrhom tega pobočja, ne po cesti ampak »pravac linija«. Do kraja nesreče nama je manjkalo 1,6km zračne linije. Poiskala sva najbolj primeren kraj in se napotila v požgan gozd. Že po nekaj korakih sva bila cela črna od oglja dreves, hoja pa je bila naporna, saj so bila tla nestabilna zaradi požgane podrasti, le ponekod je bila le ta bujno zelena. Po debeli uri hoje sva prispela na vrh in ugledala globoko brezno pred nama, kamor bi morala nadaljevati in potem spet nazaj na vrhove. Maja se je počutila tako kot MR. Bean, ko je hodil s kompasom v roki po mestu, gledal kje je sever in se ni oziral na prepreke in ovire. Šopek, ki sva ga nabrala na poti, da bi ga pustila na kraju nesreče, sva v spomin umrlim pustila na vrhu na katerega sva prispela. Z vrha se je lepo videl najin zalivček v katerem je ležal najin »grozni« kamp. Vsa izčrpana in umazana sva prispela do avtomobila. Pepel pa je vseskozi veselo prodiral skozi čevlje in tako sva terjala davek…bljek. Še danes ga imam za nohti.

Ker pa je bila nedelja, se za tipičnega Janeza spodobi, da si naredi govejo župo (za katero je bilo res prevroče), navrh pa restan krompir in pohano meso, se je ravno to pojavilo na najinem jedilniku. Zelo je teknilo.