6. Dan

9.avgust, četrtek

Bilo je prvo jutro, ko sva lahko spala kolikor se nama je zahotelo zaradi enodnevnega počitka. Prav prijetno je bilo poležavati, skoraj vso dopoldne. Malo sva tudi telovadila in plezala po Tilnovi plezalni steni. Opoldne sva videla da z vremenom ne kaže prav nič slabo, kot so napovedali vremenoslovci. Zato sva se odpravila na bližnji Predjamski grad…zanimiva utrdba. Tam sva se zadržala kar precej časa, zato sva se vračala že proti večeru. Dan je po svoje bil kratek a zanimiv. Počitek se nama je prilegel.

5. Dan

8. avgust, sreda

Nov dan se je začel z jutranjim sprehodom po obali, ko sem se vrnil se je prebudil tudi Marko. Pospravila sva šotor, vse ostalo nametala v avto, se odpeljala do trgovine, ter k Borisu domov. Dobila sva sveže oprana oblačila, obilen zajtrk in vzpodbudne besede, nato sva jo ucvrla. Rahel dež nama ni prišel do živega. Vzpenjala sva se po Črnem kalu in dohitela delavce, ki so ob cesti kosili travo. Prijela sva se za prikolico tovornjaka vsak na eni strani, ker pa so se peljali po polžje, sva se kar hitro naveličala in sama nadaljevala naprej. Pot navzgor se nama je dobesedno zdela lažja kot navzdol, saj se je zelo poznalo zaradi močne burje, ki pa je ponehala tam nekje pri Kozini. Tam sva tudi naredila krajšo pavzo. Pedala sva vrtela proti Divači, čez Senožeče vse do Razdrtega. Na Razdrtem sva naredila par posnetkov Nanosa in pa štorkelj, ki so se sprehajale po travniku. Do Hruševja nisva imela več daleč. V Hruševju sva prespala pri Markovem bratrancu Tilnu. Tisti večer smo na televizorju skupaj pogledali najine posnete fotografije, ter klepetali kar pozno v noč. Za naslednji dan sva sklenila da ostaneva v Hruševju zaradi slabega vremena, tako da sva si lahko privoščila dolg spanec.

Trasa petega dne:

4. Dan

7.avgust, torek

Kakor hitro sva zaspala, sva se tudi zbudila. Po standardnih jutranjih opravkih ter zajtrku sva se odpravila proti Ankaranu. Vedela sva ,da bo ta etapa za tretjino krajša od včerajšnje, zato nisva hitela. Ustavila sva se že kar pri sosednji hiši, kjer so prodajali teran. V kleti sva poskusila teran, katerega sva tudi kupila. Stara ženička nama je ponudila še teranov liker bil je izredno dober. Z okusom vina sva zapustila prijetno vasico Pliskovico. Kar čez nekaj kilometrov pa sva se zopet ustavila na kmetiji, kjer so tudi prodajali teran. Tudi tam sva ga malo poskusila. Z rahlo nasmejani obrazi sva sopihala čez zadnje prelepe kraške vasice, do kraškega roba. Tam pa sva se spustila po Črnem kalu do obale. V Ankaranu sva poklicala mojega sorodnika Borisa. Po prijetnem kosilu ki smo ga preživeli skupaj, sva odšla v Kamp. Tam smo skupaj postavili šotor. Boris nama je zaupal še avtomobil, katerega sva mu seveda naslednji dan vrnila. Vanj sva zaklenila prtljago ter ostale stvari. Na plaži sva premišljevala ali naj ostaneva en dan na morju in si malo odpočijeva. Vendar je dilema bila kar huda, saj je nama načrte kvarilo vreme. Zato sva se odločila, da jo kar naslednje jutro mahneva v Hruševje k Markovem sorodniku Tilnu. Še en dan je bil za nama, pred nama pa dolg spanec.

Trasa prvega dne:

3. Dan

6. avgust, ponedeljek

Prebuditi se na Vršiču je res nekaj imenitnega. Po krajšem jutranjem sprehodu naju je čakal zajtrk, na to pa spust v dolino Trente , zato sva se primerno oblekla. Med spustom sva si ogledala spomenik Kugya (bil je pisatelj, alpinist in še marsikaj drugega), korita Soče, slap Boka. Dolino Trente sva zapustila v Bovcu in nadaljevala proti Tolminu, kjer sva si privoščila malico. Pot do Nove gorice se je vila ob prelepi reki Soči. V novi Gorici sva se nameravala ustaviti v kakšni gostilni zaradi kosila, ker sva pa s kosilom odlašala sva »plačala davek«. Žeja naju je začela mučiti na vzponu na prečudoviti Kras. Vode nama je zmanjkalo, gostilne ni bilo nikjer na vidiku, zato sva v vasici Branik potrkala na vrata najbližje hiše. Tam nama je prijetna starejša gospa naredila obilno zalogo vode. Odločila pa sva se da greva na kosilo v prvo najdeno gostilno, saj se je lakota bližala živalski lakoti. V naslednji vasici Štanjel, do katere naju je ločil vzpon, katerega se še danes s strahom spominjam, sva našla gostilno s hrano, vendar ni bila odprta. Na Krasu imajo navado, da je ob ponedeljkih vse zaprto (menda zaradi Italijanov, nisem prepričan če to drži). Morala sva nadaljevati lačna. V naslednjem kraju Kopriva spet nisva imela sreče. Lastnik gostilne je bil na dopustu. Bilo je že kar hudo zaradi lakote. Nesrečo sva morala izkusiti še v naslednji vasici Skopo. V Dutovljah pa sva le našla restavracijo oziroma gostilno, ki sva jo iskala od Nove Gorice. Privoščila sva si testenine v teranovi omaki. Bile so res okusne. Spoznala sva, da ta dan ne bova prišla do Ankarana kot sva načrtovala, zato sva se odpravila v Pliskovico, kjer je mladinski hostel. Pred tem pa sva še obiskala trgovino, da sva si napravila zalogo hrane. Hostel je narejen iz 400 let stare hiše (kulturni spomenik). Lepo je obnovljena, z starim pridihom. Po prvem pravem tušu na najini poti sva posedala pred hiško, se pogovarjala z oskrbnikom, pričaka noč in odpravila spat.

Trasa tretjega dne

2. Dan

5.avgust, nedelja

Prebudila sva se v sveže jutro. Najprej sva pozajtrkovala, pospravila šotor in se pripravila na vožnjo. Odšla sva še v najbližjo trgovino po najnujnejše stvari, v gostilno pa po sveže vode. Krenila sva proti Begunjam in skozi dolino Radovne, ki je za moje pojma najlepša dolina kar sem jih videl. Kjer se srečajo doline Vrata Krma in Kot je prelepa ravnica, na kateri je domača gostilna Psnak. Če bi imela časa na pretek bi tam ostala verjetno več dni, tako sva si lahko privoščila le manjšo pavzo s kosilom. Tam sva srečala Jureta Koširja z družino. Ter spoznala par starejših ljudi ki so iskali svojca, ki je bil več dni pogrešan. Zgodila se mu je nesreča v gorah. Prijazna gospa naju je še počastila s pravimi Gorenjskimi krapi. Bilo je izvrstno. Napočil je čas da sva se odpravila na najhujši del poti celotnega potovanja. Že kar prvi kilometer sva naletela na 18% klanec, po premaganem klancu pa naju je čakal spust do Mojstrane. Iz Mojstrane sva nadaljevala po lepo urejeni kolesarski poti do Kranjske Gore. Ob jezeru Jasna sva se okrepčala ter psihično pripravila na najhujše…Vršič. Sama pot s tistimi torbami je bila kar naporna, poznalo se je tudi da sva imela cca 60 km že za sabo. Med vzponom so naju vzpodbujali ljudje iz avtomobilov. Nekateri so nama mahali, drugi trobili… Bilo je imenitno, nisem si mislil da ti lahko takšne reči toliko pripomorejo k moči. Prišel je čas ko se nama je Vršič moral predati, saj sva ga ugnala v kozji rog. Po osvojenem vzponu sem se počutil izjemno. Čestitala sva si, ter odšla v Tičarjev dom kjer sva prenočila.

Trasa drugega dne:

1. Dan

4. avgust, sobota

Pojma nisva imela kaj vse je še pred nama. Bila sva polna pričakovanj. Pot se je začela izpred najinih blokov na Javorniku. Odsopihala sva pa jo proti Črni na Koroškem. Pot čez Koprivno je bila zelo prijetna, vse do prvega vzpona na Sleme, ko sva osvojila vrh Slemena sva si morala privoščiti malico ter krajšo pavzo. Nadaljevala sva po panoramski poti pod Olševo. V vasici Sv. Duh sva srečala skupino planincev, ki so nama po krajšem klepetu vlili še dodatnih moči. Pod Olševo je izvir kisle vode, katerega sva z veseljem obiskala, da sva si malo oddahnila pred novim vzponom na Pavličevo sedlo. Na vrhu sva stopila na Avstrijsko stran. Po divjem spustu naju je čakal še vzpon na Jezersko na našo Slovensko stran. Po premaganem vzponu sva si na vrhu klanca na Jezersko privoščila nekaj vmes med kosilom ter večerjo(filana paprika….mmmm). Čas naju je malce lovil, saj sva želela tisti dan priti do Bistrice pri Tržiču. Spust iz Jezerskega je bil prečudovit. Pokrajina, vreme vse je bilo super. Ustavila sva se še v trgovini, kjer sva nakupila nekaj za pod zob ter pijačo. Nadaljevala pa sva čez sotesko Kokre, ki je bila spet, kaj drugega kot prečudovita. Prispela sva v Preddvor. Tam sva se odločala ali naj nadaljujeva proti Bistrici pri Tržiču, ali naj iščeva drugo prenočišče, saj sva bila že res na tesno s časom. Odločila sva se za nadaljevanje, kar se je na koncu izkazalo za pravo odločitev. Pot naju je vodila mimo Golnika vse do Bistrice pri Tržiču. Prispela sva okoli 9 ure zvečer. Po krajšem iskanju hiše sva spoznala ljudi pri katerih sva prespala. Lepo so naju sprejeli, ter bili zelo prijazni. Pogostili so naju z pravo večerjo. Po prijetnem klepetu sva postavila šotor, se umila ter zaspala kot topa.

Trasa prvega dne:

S Kolesom okoli Slovenije

11 dni, 1040 km

S kolegom Markom sva imela zanimiv izlet čez poletje. Spodaj je par slikic, ter zemljevid na katerem je z rdečo označena pot, z zeleno pa nočitve.








V zimskih časih se nama je porodila ideja, da bi se lahko čez poletje odpravila s kolesom na pot okoli Slovenije. Na vsem lepem je bilo toplih dni vse več, saj veste čas hitro teče, zato je bilo potrebno zadevo malce bolj skrbno načrtovati. Kupila sva potovalne torbe, prtljažnike ter drugo potrebno opremo, kot so rezervni plašči, mazila za verigo in druge dele…

Dober mesec pred načrtovanim odhodom sva dobro načrtovala pot. Pomagala sva si z Atlasom Slovenije. Poklicala sva tudi v par kampov, da sva preverila zasedenost v tistih časih. Prenočišče v Tržiču ter v Ribnici pri Kočevju sva že imela že "rezervirano", saj so nama od Markove punce sošolke ponudile prenočišča…hihi. Tako je bila trasa začrtana, katere sva se na samem potovanju presenetljivo dobro držala. Določila sva še datum odhoda, kateri se nama je podaljšal za tri dni zaradi slabega vremena. Dan pred odhodom sva še skrbno natovorila kolesa. Moram priznati da so bila kar težka zaradi oblačil, ter dodatnih potrebnih reči. Zamenjala sva tudi grobe gorske gume z gladkimi cestnimi. Krenila sva 4. avgusta v soboto. In začelo se je…