Prebuditi se na Vršiču je res nekaj imenitnega. Po krajšem jutranjem sprehodu naju je čakal zajtrk, na to pa spust v dolino Trente , zato sva se primerno oblekla. Med spustom sva si ogledala spomenik Kugya (bil je pisatelj, alpinist in še marsikaj drugega), korita Soče, slap Boka. Dolino Trente sva zapustila v Bovcu in nadaljevala proti Tolminu, kjer sva si privoščila malico. Pot do Nove gorice se je vila ob prelepi reki Soči. V novi Gorici sva se nameravala ustaviti v kakšni gostilni zaradi kosila, ker sva pa s kosilom odlašala sva »plačala davek«. Žeja naju je začela mučiti na vzponu na prečudoviti Kras. Vode nama je zmanjkalo, gostilne ni bilo nikjer na vidiku, zato sva v vasici Branik potrkala na vrata najbližje hiše. Tam nama je prijetna starejša gospa naredila obilno zalogo vode. Odločila pa sva se da greva na kosilo v prvo najdeno gostilno, saj se je lakota bližala živalski lakoti. V naslednji vasici Štanjel, do katere naju je ločil vzpon, katerega se še danes s strahom spominjam, sva našla gostilno s hrano, vendar ni bila odprta. Na Krasu imajo navado, da je ob ponedeljkih vse zaprto (menda zaradi Italijanov, nisem prepričan če to drži). Morala sva nadaljevati lačna. V naslednjem kraju Kopriva spet nisva imela sreče. Lastnik gostilne je bil na dopustu. Bilo je že kar hudo zaradi lakote. Nesrečo sva morala izkusiti še v naslednji vasici Skopo. V Dutovljah pa sva le našla restavracijo oziroma gostilno, ki sva jo iskala od Nove Gorice. Privoščila sva si testenine v teranovi omaki. Bile so res okusne. Spoznala sva, da ta dan ne bova prišla do Ankarana kot sva načrtovala, zato sva se odpravila v Pliskovico, kjer je mladinski hostel. Pred tem pa sva še obiskala trgovino, da sva si napravila zalogo hrane. Hostel je narejen iz 400 let stare hiše (kulturni spomenik). Lepo je obnovljena, z starim pridihom. Po prvem pravem tušu na najini poti sva posedala pred hiško, se pogovarjala z oskrbnikom, pričaka noč in odpravila spat.
Trasa tretjega dne
Ni komentarjev:
Objavite komentar