Zbogom

Ledena fabrika

Kovsovo drevo

Hišne številke - Fotografije

Ob sprehodu skozi Kamnik sem lani uzrl zanimivi hišni številki, kateri sem tudi fotografiral. Kasneje sem ob pregledovanju posnetkov dobil idejo o razstavi na temo Hišne številke. Hišne številke so dejansko na vsakem koraku, za fotografa pa so nekatere odličen motiv. Po enoletnem zbiranju se mi je ponudila priložnost da otvorim svojo prvo samostojno fotografsko raztavo. Razstavo si lahko ogledate v Slovenj Gradcu v Mladinski knjigi v razstavišču do 13.11.2010. Vsi ki si razstave niste, ne boste mogli ogledati je na blogu na voljo v spletni obliki.

Hišne številke - Vabilo

Prva slana

Sonce še ni utegnilo pokukati izza jutranje megle, ko sem pešačil proti Brinjavi gori z namenom, da po dolgem času kaj ulovim v objektiv.

Na bljižnem travniku so se veselo pasle krave in prežvekovale pomrznjeno travo. Vrjetno jim je v svojih debelih oblekah bilo prav prijetno postopati in uživati ob prvih sončnih žarkih.

Rožicam pa je bilo manj prijetno. Debelih kožuhov nimajo, zato se bodo počasi od nas poslovile in se spet prikazale na plano spomladi.

Megleno jutro

Javljanje s potovanja po Korsiki VIII. (zadnje)

Zadnji dan na Korziki sva imela v načrtu, da odideva do Basite (kjer sva naslednji dan imela trajekt) in se pozabavava na progi za gokarte, ob vrnitvi pa zavijeva v naključno vasico in se, malo sprehodiva po njej. Proga za gokarte je samevala, vasice pa ni bilo prav nobene. Tudi prav sva si rekla in posedala pred šotorom ter uživala ob zahajanju sonca. Zvečer pa opazovala zvezde izpod krošenj dreves.

Ob 8.00 je zvonil alarm, zato vstaneva, se pozajtrkujeva in začneva s pospravljanjem. Od daleč najin tabor izgleda gromozanski, zato se vedno znova sprašujeva kako nama uspe vse to stlačiti v ubogega Cliota. Po rutinskem pospravljanju, zlaganju odideva še do recepcije za check out in že drviva proti Bastiji na trajekt. V dolgi vrsti čakamo na vkrcanje. Na Korsiki sva res uživala zato bi kar še ostala a sva vesela, da sva jo lahko sploh videla. "Zagotovo se še vrneva!" si rečeva, ko kapitan dviguje sidro. Zadnji pogled na Bastijo je prečudovit...oooo Korsika. Do zasidranja v Italijanskem Livornu pa nas je ločilo dolgočasnih 4 ure. Nekateri so brali knjige, spali...midva sva pogledala film na mojem majhnem prenosniku, si ogledovala mimo vozeče ladje in uživala ob prijetnem vetru, ki nama je (še posebej meni) kuštral lase.

V Livorno smo prispeli ob 18.30, zato sva se že prejšnje dneve odločila, da si najdeva prenočišče v enem izmed hotelov v Lucci. To je prijetno mesto v Toscani S od Pise. Prijeten receptor nama je izročil ključe od sobe z imenom Tulipano. Soba je bila res imenitna, vse v starem stilu, čeprav je v kopalnici bil fen z digitalnim nastavljivim ekranom za temperaturo. Tudi tuš je bil nekaj posebnega, prav tako jakuzi, skratka oh in sploh. Zvečer sva prav težko zaspala, saj sva okoli sebe imela prave stene in ne platnenih sten od šotora.


Naslednji dan (24. dan najinega potovanja) sva si na hitro ogledala mesto Lucco in oddrvela proti Koroški.

Naredila sva 3300 kilometrov, ki so nama prinesli vsekakor nepozabno prijetne spomine. Korsika nama je ostala v lepem spominu in tako kot sva si že rekla ko je kapitan dvigoval sitro...ŠE SE BOVA VRNILA!

Ob prehodu Italjanske meje sva se v Avstriji počutila zelo domače, videla pokrajino, ki nama je bolj domača.

Vsem, ki ste spremljali blog v času potovanja se za slovnične napake opravičujem in zahvaljujem za obisk mojega bloga, ob enem pa vabim, da še kaj pokukate nanj.



THE END

Javljanje s potovanja po Korsiki VII.

Na dan ko je v Sloveniji divjalo neurje (20. dan najinega potovanja), sva tudi midva preživela v manjšem strahu. Napovedana so bila lokalna neurja, zato sva celi dan prežala pred šotorom in s pticami vred čakala na rezultat vremenskih napovedi. Razen tega, da je dvakrat res močno zagrmelo in nekajkrat rahlo poškropilo, na srečo ni bilo nič. Dan sva si popestrila s sprehodom do plaže, ribjo večerjo in korziškim vinom.

21 dan:
Vreme se je izbolšalo zato sva po zajtrku krenila do vasice Casta, kjer sva si rentala kolesa in se odpravila do plaže Seleccia (je med top 30 plažami na svetu) po 12 kilometrov dolgi cesti. Cesta je prevozna samo za terenska vozila, prevozna je tudi za normalna vozila pod pogojem, da je vozniko vseeno za avto. Po uri vrtenja pedal, se nama je Seleccia le prikazala. Čudovit kotiček na našem planetu. Uživala sva v razburkanem morju, posedanju na plaži, reševanju križank in ob dobri malici domače Anjžkove salame. Pot nazaj je bila nekoliko zahtevnejša, vendar se je izplačalo.

Javljanje s potovanja po Korsiki VI.

Kot vedno so naju prelepe ceste pripeljale tokrat do Sain Florenta, kjer sva se 17. dan utaborila v kampu D`Olzo.

Nasledji dan nisva raziskovala nama neznane pokrajine, saj sva se odločila, da si privoščima dobro kapljico, pečema meso in uživama pred šotorom, da si malo oddahneva.

Med potjo v trgovino sem v objektiv ujel vsaj meni zanimiv prizor z ulice Saint Florenta.

Po dolgem jutranjem poležavanju sva se napotila na Cap Corse (19. dan). To je najsevernejši del otoka, kjer turistov skorajda ni (vsaj v primerjavi z J Korsike), pokrajina pa je pravtako čarobna. Glavni cilj nama je bilo mesto Nonza z njegovo zloglasno črno plažo in mlin Mattei.
Pohajkovala sva po ozkih ulicah Nonze, se povzpela na razgledni stolp, z njega občudovala črno plažo in ostalo pokrajino, obiskala mestno cerkev in odšla nižje do morja, da sva si od blizu ogledala črno kamenje.
Mogoče velja omeniti še to, da mi je mediteransko morje požrlo očala in jih nato po približno 45min neuspelega tavhanja in iskanja tudi izpljunilo.

Ceste Cap Corsa so naju pripeljale do prelaza St. Lucia (381m), od koder sva se nenapovedano po strmi poti povzpela na Tower Seneco.

Na poti do mlina Mattei je na cesti bila majhna gneča zaradi prijaznih koz. Izmenjali smo si par besed in odšli vsak na svoj cilj. Tako naju je pot pripeljala do S Cap Corsa, do mlina Mattei (lepo ime).
Vrnila sva se po vzhodni strani, kjer pa se tiste prelepe skromne vasice spremenijo v živčna obalna mesta.