Med vikendi se čez dan kar tare turistov najrazličnejših narodnosti. Mesto je predvsem zanimivo za fotografe, ki mesto obiskujejo iz vseh delov sveta. Na fotografiji pa ni fotograf National geographica, ampak simpatična ženička, ki sem jo ovekovečil med njenim ogledom mesta.
Prav tukaj v Češkem Krumlovu sva srečala največ prebivalcev iz dežele vzhajajočega sonca. Upal bi si celo trditi, da so prevladovali v mestu po številnosti, kar me seveda ni motilo. To pa sem izkoristil pri fotografiranju simpatičnih Azijk.
Med tednom pa je v mestu bilo zelo mirno. Čez dan so v prijazno toplih gostilnicah posedali možakarji, uživali ob pivu in brali časopis. Ni se pustil motiti, zato sem naredil še en posnetek.
Ponoči pa so se po starih srednjeveških ulicah in grajskih hodnikih sprehajali starejši prebivalci mesta. Govoril nisem z nikomer, vendar domačini pravijo, da je najstarejši prebivalec star kar dobrih 600 let. Mislite da sem ujel prav njega?
Češki Krumlov mi je bilo na nek način enakovreden s Słowinskim parkom, zato se še zadnjič ozrimo na to prelepo mesto. Štiri dni uživanja ob tradicionalnih čeških dobrotah in najrazličnejših medicah se težko pozabi. Vsem toplo priporočam obisk tega mesta, ki je od nas oddaljen le 6 ur vožnje z avtomobilom.
Najdaljši postanek na potovanju je za nama, tako sva po štirih dneh počitka sedla na kolesi in nadaljevala pot stran od doma, proti severovzhodu na Slovaško. Pozdravijo naju temni oblaki iz katerih na srečo ni prišla niti kapljica dežja. Takšnega vremena sva bila že vajena.
Tako kot na Poljskem, so tudi na Češkem bili vsi centri mest lepo urejeni. Center je bil najpogosteje tlakovan in iz vseh štirih strani obdan z barvitimi stavbami in cerkvijo, ki je na tej fotografiji ni, je pa bila za mojim hrbtom.(Chojnice)
Čeprav so bila mestna središča lepo urejena nama je podeželje bolj dišalo. V mestih so ljudje bolj zadržani, tako sem komaj ujel korak možakarja, ki je hitel kdo ve kam.
Prehod iz Češke na Slovaško je bil zanimiv. Pokrajina je začenjala dobivati obliko ki je podobna Koroški, tega sva bila vesela. Hribi, gore, narava, dobri nasmejani ljudje na podeželju, to nama je bolj domače. Zapletla sva se v pogovor s pastirjem, ki izdeluje najrazličnejše domače dobrote, pri tem pa mu pomaga njegova čreda, ki premore kar 600 ovac.
Na prejšnji fotografiji lahko za pastirjem opazite večji hrib. Ampak ta hrib z imenom Stražov (
Vas Čičmany leži v zahodnih Karpatih (SV od Trenčina). Zgodovina Čičmanov sega v prvo polovico 14. stoletja. Še pred štiridesetimi leti v vasi ni bilo elektrike, tako da so nedavno živeli življenje, ki je skoraj že pozabljeno. Mogoče so prav sveče, ki so jih morali uporabljati za vir svetlobe povzročile kar tri večje požare in sicer leta 1907, 
z teh hribov kjer ležijo Čičmany izvira posebna piščal imenovana »fujara«, ki jo ima v roki gospod na fotografiji. Imela sva priložnost, da sva ob zahajajočem soncu poslušala zvok tega prelepega glasbila, čigar izdelavo pozna samo 200 ljudi na celem svetu.
V vasi sem fotografiral prav vsa okna hiš, ki so bila poslikana, saj me je vse skupaj zelo očaralo. Tukaj pa je zbirka meni najzanimivejših oken.
No, to pa sva midva, ki sva se iz Karpatov na Slovaškem spustila v Panonijo na Madžarsko in ob Blatnem jezeru prikolesarila do Slovenije, na Ravne na Koroškem.Za ogled fotografij, ki razkrivajo več pripetljajev in doživetij kliknite TUKAJ
Kateri pa rajši berete pa obiščite:
- www.bajta.si(drugi del)
- www.bajta.si (prvi del)
