torek, 16. december 2008

1 del

S prijateljem (Marko Djordjević) sva v 29 dneh s kolesom prevozila Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko, naredila 2399km in doživela zanimivo izkušnjo.
Za boljšo predstavo, kje se je vila najina pot prilagam zemljevid. Do Baltskega morja sva namreč potovala z avtomobilom, vlakom, del poti pa tudi s kolesom, ko pa sva prispela do Baltika pa je bilo najino prevozno sredstvo samo še kolo.

Zemljevid najine poti:

Potovanje vam bom opisal s fotografijami, pod katero je njen opis in kratek povzetek iz potovanja. Pa začnimo :)





Bila sva na polovici poti do Baltika v mestu Bielsko Biała na Poljskem, od koder sva imela vlak, kateri je debelih 12 ur bil najin dom. Med čakanjem na vlak sva se šetala po mestu in okušala Poljske dobrote, ter si ogledovala zanimive cerkve, ki jih na Poljskem ni malo in ena od teh je na fotografiji.




Vlak naju je pripeljal v mesto Gdinya v poznih dopoldanskih urah, skoraj na skrajni S Poljske. Tukaj sva se poslovila od javnih prevozov in zajahala kolesi vse do Baltika v vasico Łeba, ki je znana po peščenih sipinah, ki so od nje oddaljene 7km v Słowinskem narodnem parku. Kolesi sva za dva dni pustila pri miru in uživala v drugačnosti.



Sipine ki se nahajajo med Baltskim morjem in Lebskim jezerom se razprostirajo na 20km dolgi ožini. Tukaj sva si vzela čas in uživala v spokojni tišini, bosih nog in popolnoma brez skrbi sva tavala po sipinah, užitki so bili nepopisni.




Od hoje, ki je trajala več kot 5 ur sva legla k počitku, no vsaj Marko, jaz pa sem mučil zaklop. Mislim, da se strinjate z mano, če rečem, da bi v takšnem trenutku najraje zaustavil čas in užival v brezskrbnosti in se spočil od včasih prenatrpanega vsakdana.




Še zadnji pogled na sipine v Słowinskem narodnem parku, ko sva jih zapuščala sva vedela, da se poslavljava od enega izmed najlepših delov potovanja. To je bil tudi trenutek, ko so se užitki prelevil v bolj ali manj naporne kolesarske dni.




Vozila sva po pokrajini, ki spominja na naše Prekmurje z izjemo, da tam ni manjših gozdičkov. Vsi gozdički so imeli gozdna tla takšna kot jih vidite na fotografiji, preraščena z mehkim mahom iz katerega je rasla trava, ki je v tem obdobju že čisto suha. Ceste so se vile med polji in gozdički, ter včasih pokazale svoj asfalt vse do obzorja. Ugotovila sva, da je vozniška kultura popolnoma drugačna kot v Sloveniji. Vozniki so potrpežljivi in veliko bolj uvidevni, namesto da bi zdrveli mimo s polnim plinom, so se prijazno smehljali in hupali v pozdrav.




Po sedmih dneh potovanja sva prispela v enega izmed najbolj arheološko znanih krajev na Poljskem, v vasico Biskupin. Tam je bila najdena naselbina na naravnem polotoku ob jezeru, ki pa je svoj vrhunec doživela v 8. stoletju pr. n. št. Naselbina je v celoti obnovljena, imela pa sva tudi srečo, saj se je prav tisti teden tam odvijal arheološki festival, ki je bil zares vreden ogleda.




Naselbina je v času festivala dajala občutek, kot da se je čas zavrtel nazaj, ta občutek pa so izpodbijale množice turistov, kot tudi midva. Možakar na fotografiji, je igral vlogo kapetana manjše ladjice, ki se je vozila po jezeru, ob katerem je naselbina postavljena.




Bil je izredno zanimiv prikaz starih obrti, med drugim kovaštva, brušenje jantarja, izdelovanja zaponk za oblačila, peka kruha, varjenja piva in še bi lahko našteval. Na fotografiji pa je prikazana obrt pridobivanja brezove smole.




Čas za počitek je hitro minil in že sva brcala na Češko stran meje, čez zelo mrzlo in hribovito pokrajino, ki pa se je spreminjala v ravnice, katerih sva bila vajena iz Poljske. Omembe vredni so najrazličnejši drevoredi, ki so bili ponekod kar sredi polja. Večinoma pa so naju spremljali tesno ob cesti in naju ščitili pred včasih zoprnim vetrom.




Kadar je bil najina spalnica šotor, sva bila na kolesu skoraj vse do mraka, da nisva bila opažena od kakšnih nepridipravov. Pri tem pa sva videvala prav simpatične sončne zahode, če le ni bilo preveč oblačno.




Eden izmed ciljev je bilo tudi mesto Češki Krumlov, ki s svojim neverjetno ohranjenim srednjeveškim delom mesta človeka dobesedno očara, zato sva tukaj ostala štiri dni pri prijetni gospe kubanske krvi. Prvi dan sva le od daleč pogledovala proti mogočnemu gradu.




Drugi dan sva med okušanjem čeških dobrot in piv, stopila malo bližje gradu in se čudila lepotam, ki so jih ustvarjali v srednjem veku. Bilo je že pozno, zato sva sklenila da naslednji dan obiščeva notranjost stolpa.



V samem stolpu, ki zgleda gromozanski je poleg prostora za zvon in pa grajske ječe ozko stopnišče, ki se hitro vije proti vrhu in je na trenutke prav grozljivo. Odsvetujem hitenje po takšnih vrstah stopnišča zaradi vrtoglavice.


Več fotografij si lahko ogledate naslednjič....
Če pa vas znanima podrobnejši opis potovanja oziroma potopis pa obiščite www.bajta.si

5 komentarjev:

Dobran pravi ...

po tem dolgem času sem že mislil, da ni kaj ratalo ker ni objave. Pa vidim da sem se motil. Nekatere so zelo dobre!

Unknown pravi ...

suha trava in puščavske stopinje!
:)

pa še poučno čtivo zravn. kolk delov pa še sledi:)?

Matjaž Merčnik pravi ...

Zalo dobre fotografije. Verjetno sem te pohvalil že po MSN, če pa sem slučajno pozabil, pa za vsak slučaj še tukaj.

Matej pravi ...

huh...z veliko zamude ampak iz srca se vam zahvaljujem za pohvale in navdušenje....

Preeti pravi ...

Good blog....contaning awesome pics pasja oblacila