Prebudila sva se v sveže jutro. Najprej sva pozajtrkovala, pospravila šotor in se pripravila na vožnjo. Odšla sva še v najbližjo trgovino po najnujnejše stvari, v gostilno pa po sveže vode. Krenila sva proti Begunjam in skozi dolino Radovne, ki je za moje pojma najlepša dolina kar sem jih videl. Kjer se srečajo doline Vrata Krma in Kot je prelepa ravnica, na kateri je domača gostilna Psnak. Če bi imela časa na pretek bi tam ostala verjetno več dni, tako sva si lahko privoščila le manjšo pavzo s kosilom. Tam sva srečala Jureta Koširja z družino. Ter spoznala par starejših ljudi ki so iskali svojca, ki je bil več dni pogrešan. Zgodila se mu je nesreča v gorah. Prijazna gospa naju je še počastila s pravimi Gorenjskimi krapi. Bilo je izvrstno. Napočil je čas da sva se odpravila na najhujši del poti celotnega potovanja. Že kar prvi kilometer sva naletela na 18% klanec, po premaganem klancu pa naju je čakal spust do Mojstrane. Iz Mojstrane sva nadaljevala po lepo urejeni kolesarski poti do Kranjske Gore. Ob jezeru Jasna sva se okrepčala ter psihično pripravila na najhujše…Vršič. Sama pot s tistimi torbami je bila kar naporna, poznalo se je tudi da sva imela cca 60 km že za sabo. Med vzponom so naju vzpodbujali ljudje iz avtomobilov. Nekateri so nama mahali, drugi trobili… Bilo je imenitno, nisem si mislil da ti lahko takšne reči toliko pripomorejo k moči. Prišel je čas ko se nama je Vršič moral predati, saj sva ga ugnala v kozji rog. Po osvojenem vzponu sem se počutil izjemno. Čestitala sva si, ter odšla v Tičarjev dom kjer sva prenočila.
Trasa drugega dne:
Ni komentarjev:
Objavite komentar