V Lipovcih je bilo jutro prav čarobno. Še posebej zaradi tega, ker sva vedela da bova ta dan prispela v najin domači kraj, v Ravne na Koroškem. Začutil sem da sva res dosegla nekaj imenitnega, čeprav potovanja še ni bilo konec. Prvi kilometri so se seštevali na isti cesti kot včeraj, le da sva se danes vračala. Bila sva polna pričakovanja zato je bil tempo malo hitrejši od prejšnjih dni. Vozila sva skozi prekmurske vasice, ki jih je bilo vse manj, saj sva rahlo dvigala proti Goricam, katere so bile kaj hitro za nama in že sva bila v Lenartu. Od Lenarta do Maribora pa se je odvijal pravi boj za preživetje. Tovornjakov je bilo kot maka na makovcu, katerih šoferji so bili pravi morilci. Dobil sem občutek da naju imajo za dve muhi. Prav nič se niso zmenili za naju, zato so naju dobesedno večkrat izrinili na bankino. Mimo naju so vozili z veliko hitrostjo in majhno razdaljo…norišnica. Po desetih kilometrih muke sva prišla na kolesarsko stezo v Mariboru. V Mariboru sva obiskala najprej Markovo teto, nato pa še prijatelja Miho. Po prijetnem klepetu in malici sva zagrizla v zadnjih 70 kilometrov. Potovala sva skozi Limbuš, Ruše…dokler nisva prispela do glavne ceste (Ravne-Maribor). V Vasi sva si privoščila še zadnje kosilo na potovanju. Občutki so bili nepopisni zaradi zavedanja, da se najino potovanje zaključuje. V Dravogradu se je občutek še povečal. Pri tabli Ravne na Koroškem pri kinodvorani sva naredila »zmagoslavno fotografijo«. Prispela sva na Javornik, kjer sva se srečala s sorodniki in prijatelji. Nato pa se odpravila domov. Vsak v svojo posteljo.
Trasa enajstega (zadnjega) dne:
Ni komentarjev:
Objavite komentar