Javljanje s potovanja po Korsiki VIII. (zadnje)

Zadnji dan na Korziki sva imela v načrtu, da odideva do Basite (kjer sva naslednji dan imela trajekt) in se pozabavava na progi za gokarte, ob vrnitvi pa zavijeva v naključno vasico in se, malo sprehodiva po njej. Proga za gokarte je samevala, vasice pa ni bilo prav nobene. Tudi prav sva si rekla in posedala pred šotorom ter uživala ob zahajanju sonca. Zvečer pa opazovala zvezde izpod krošenj dreves.

Ob 8.00 je zvonil alarm, zato vstaneva, se pozajtrkujeva in začneva s pospravljanjem. Od daleč najin tabor izgleda gromozanski, zato se vedno znova sprašujeva kako nama uspe vse to stlačiti v ubogega Cliota. Po rutinskem pospravljanju, zlaganju odideva še do recepcije za check out in že drviva proti Bastiji na trajekt. V dolgi vrsti čakamo na vkrcanje. Na Korsiki sva res uživala zato bi kar še ostala a sva vesela, da sva jo lahko sploh videla. "Zagotovo se še vrneva!" si rečeva, ko kapitan dviguje sidro. Zadnji pogled na Bastijo je prečudovit...oooo Korsika. Do zasidranja v Italijanskem Livornu pa nas je ločilo dolgočasnih 4 ure. Nekateri so brali knjige, spali...midva sva pogledala film na mojem majhnem prenosniku, si ogledovala mimo vozeče ladje in uživala ob prijetnem vetru, ki nama je (še posebej meni) kuštral lase.

V Livorno smo prispeli ob 18.30, zato sva se že prejšnje dneve odločila, da si najdeva prenočišče v enem izmed hotelov v Lucci. To je prijetno mesto v Toscani S od Pise. Prijeten receptor nama je izročil ključe od sobe z imenom Tulipano. Soba je bila res imenitna, vse v starem stilu, čeprav je v kopalnici bil fen z digitalnim nastavljivim ekranom za temperaturo. Tudi tuš je bil nekaj posebnega, prav tako jakuzi, skratka oh in sploh. Zvečer sva prav težko zaspala, saj sva okoli sebe imela prave stene in ne platnenih sten od šotora.


Naslednji dan (24. dan najinega potovanja) sva si na hitro ogledala mesto Lucco in oddrvela proti Koroški.

Naredila sva 3300 kilometrov, ki so nama prinesli vsekakor nepozabno prijetne spomine. Korsika nama je ostala v lepem spominu in tako kot sva si že rekla ko je kapitan dvigoval sitro...ŠE SE BOVA VRNILA!

Ob prehodu Italjanske meje sva se v Avstriji počutila zelo domače, videla pokrajino, ki nama je bolj domača.

Vsem, ki ste spremljali blog v času potovanja se za slovnične napake opravičujem in zahvaljujem za obisk mojega bloga, ob enem pa vabim, da še kaj pokukate nanj.



THE END