Javljanje s potovanja po Korsiki IV.

Po zajtrku pospraviva šotor in se odpraviva novim dogodivščinam naproti. Spet se voziva po prelepi pokrajini spremljajo pa naju prikupno ozke ceste in vasice. Vse to popestri Majino petje…hehe. Na poti sva si vzela čas za ogled mesta Sartene, kjer je tudi nastala spodnja fotografija.

Kampov je bilo zelo veliko, zato sva bila malo izbirčna. Prvi je bil »kr neki«, drugi je bil predrag, tretji (Tikiti Corsica) pa nama je ustrezal, kljub temu, da je bila Maja skeptična zaradi čudnega receptorja, križev na kantah za smeti, verig pod tušem, ki si jih moral pocukati, da je pritekla voda, dolgih hodnikov pri umivalnici posode, pri katerih je na koncu hodnika bilo strašno ogledalo in nenehnega bitja cerkve. Tako sva se utaborila v kraju Propriano na JZ obali.

Na dan obletnice ameriških dvojčkov WTC sva se podala na ogled megalitov Cauria in verjetno vsem bolj znano Filitoso, ki je najpomembnejše predzgodovinsko mesto Korsike. Prva odkritja so iz 1956. leta. Megalitska kultura, za katero so tipični spomeniki iz kamna, se je  pojavila v obdobju poznega neolitika (3300 pr.n.št.) in prav Filitosa naj bi bila center korziške megalitske kulture.  Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu. Vklesan  imajo resen človeški obraz, vidna je pričeska, nakazana so rebra in orožje. (Menhiri so kamni na spodnjih fotografijah)

Štirinajsti dan (12. September) sva namenila za iskanje kraja nesreče Adria 1981. Takrat je Slovensko potniško letalo strmoglavilo v gorovju Korsike (San Petro). S prelaza Col de Eustache sva se napotila po makadamski cesti (cca 5km), tako kot je kazal GPS (Hvala Dobran za rentanje). Cesta je bila vrezana sredi strmega pobočja med požgano pokrajino, ki jo je nedavno tega uničil po mojem ogromen požar. Prišla sva do točke, kjer bi se naj usmerila desno proti vrhom tega pobočja, ne po cesti ampak »pravac linija«. Do kraja nesreče nama je manjkalo 1,6km zračne linije. Poiskala sva najbolj primeren kraj in se napotila v požgan gozd. Že po nekaj korakih sva bila cela črna od oglja dreves, hoja pa je bila naporna, saj so bila tla nestabilna zaradi požgane podrasti, le ponekod je bila le ta bujno zelena. Po debeli uri hoje sva prispela na vrh in ugledala globoko brezno pred nama, kamor bi morala nadaljevati in potem spet nazaj na vrhove. Maja se je počutila tako kot MR. Bean, ko je hodil s kompasom v roki po mestu, gledal kje je sever in se ni oziral na prepreke in ovire. Šopek, ki sva ga nabrala na poti, da bi ga pustila na kraju nesreče, sva v spomin umrlim pustila na vrhu na katerega sva prispela. Z vrha se je lepo videl najin zalivček v katerem je ležal najin »grozni« kamp. Vsa izčrpana in umazana sva prispela do avtomobila. Pepel pa je vseskozi veselo prodiral skozi čevlje in tako sva terjala davek…bljek. Še danes ga imam za nohti.

Ker pa je bila nedelja, se za tipičnega Janeza spodobi, da si naredi govejo župo (za katero je bilo res prevroče), navrh pa restan krompir in pohano meso, se je ravno to pojavilo na najinem jedilniku. Zelo je teknilo.