Kje začeti, kako začeti, katere fotke, kaj naj napišem...veliko vprašanj se mi je pred objavo podilo po glavi. Vendar nima smisla komplicirati. Objave na blogu bodo v šestih sklopih ali serijah (premiki, pokrajina, znamenitosti, življenje na ulici, portreti in otroci). Najprej sem nameraval opisati vsak dan posebej in dodati temu par fotk, kar mislim, da nima smisla. Nihče te ne vpraša: "Kako je bilo 17. dan na potovanju? Kaj pa 23. dan?"
Moja glava še ni zmožna podati odgovora na vprašanje "Kako je bilo v Indiji?", saj sem po enem tednu odkar sem prispel domov, zakorakal v novo poglavje mojega življenja (študij fotografije v Ljubljani). Vse te novosti mi prinašajo nove dogodivščine, informacije, ljudi in hkrati preprečuje razmišljanje o preteklem mesecu...mogoče nimam dovolj rama bi dejal kakšen računalniški freak.
Če posplošim je bilo potovanje po Indiji naporno. Umazanija, revščina sta na vsakem koraku, ljudje se borijo za preživetje, prodali bi ti vse, peljali bi te kamorkoli le da bi kaj zaslužili. Vendar to je realnost, ki me prekleto privlači (vem, sliši se čudno), ne vem zakaj, ne vem kako. V Indijo se še vrnem... definitivno. Vse te "slabe" lastnosti, ki jih večina ljudi z zahoda vidi kot neprivlačno zlo, se tam prelevijo v nekaj pozitivnega, koristnega, ljudje so nekaj posebnega, prav tako njihov način življenja, njihova hrana....še vožnja z rikšo je nekaj posebnega. Indija ponuja, ponuja, ponuja....misli, spoznanja, doživetja, ljudi, okuse, vonjave. Potrebno je le vzeti. Najbolje boste pa razumeli, če nekega dne sami pokukate v ta neverjeten delček zemlje. Tisti, ki pa ste že bili pa mislim, da me razumete kaj se mi podi po glavi, sicer pa jo vsak dojame v svojem pogledu. Skratka...ta mesec je bil vsekakor eden izmed najboljših mesecev v mojem življenju. Vesel sem, da sem lahko te trenutke delil z Majo.
Če posplošim je bilo potovanje po Indiji naporno. Umazanija, revščina sta na vsakem koraku, ljudje se borijo za preživetje, prodali bi ti vse, peljali bi te kamorkoli le da bi kaj zaslužili. Vendar to je realnost, ki me prekleto privlači (vem, sliši se čudno), ne vem zakaj, ne vem kako. V Indijo se še vrnem... definitivno. Vse te "slabe" lastnosti, ki jih večina ljudi z zahoda vidi kot neprivlačno zlo, se tam prelevijo v nekaj pozitivnega, koristnega, ljudje so nekaj posebnega, prav tako njihov način življenja, njihova hrana....še vožnja z rikšo je nekaj posebnega. Indija ponuja, ponuja, ponuja....misli, spoznanja, doživetja, ljudi, okuse, vonjave. Potrebno je le vzeti. Najbolje boste pa razumeli, če nekega dne sami pokukate v ta neverjeten delček zemlje. Tisti, ki pa ste že bili pa mislim, da me razumete kaj se mi podi po glavi, sicer pa jo vsak dojame v svojem pogledu. Skratka...ta mesec je bil vsekakor eden izmed najboljših mesecev v mojem življenju. Vesel sem, da sem lahko te trenutke delil z Majo.
Radžastan je največja zvezna država v Indiji, kjer sva z Majo potovala en mesec. Premikala sva se z različnimi prevoznimi sredstvi, kot lahko vidite na spodnjih fotografijah. Fotografije so le majhen delček vizualne predstave s katero vam lahko postrežem in pa moje mnenje.
1 komentar:
Dobra odločitev za objave po posameznih sklopih. In cool serija tile premiki.
Objavite komentar