Krn, Batognica, Vrh nad Peski

V petek po službi sem vase hitro metal kosilo, ko sta me Mato in Papi že čakala pred blokom, da ga ucvremo čez Avstrijo v naše prelepe Julijce. Mangan (od Matona avto, kot ga poimenuje Mato) se je požvižgal vsem serpentinam in vzponom, zato smo kar hitro bili na izhodišču na Planini Kuhinji (991mnv). Po prvih 10 minutah hoje smo imeli že resne probleme z napadalnimi kravami in še bolj zmešanimi biki. Dva bika sta se dobesedno metala po strmih pobočjih in po skalah, kar nam je še bolj pognalo strah v kosti, zato smo jo pobrisali daleč okoli črede. Nekaj časa so nas biki še zasledovali, na srečo pa so odnehali.

Prečili smo pobočja na katerih so še danes vidne sledi Soške fronte, kar kažejo zapuščene iz kamna zidane hišice.

Že po dveh urah hoje smo prispeli nad oblake, od koder se je videl naš zimski bivak, kjer smo tudi prenočili. Gledali smo ga od daleč, vendar nam strmina ni pustila, da bi prišli hitro do njega.

Naši želodci so že veselo stokali, zato smo se pri bivaku pod Krnom okrepčali, si izborili prostor v njem (saj je nam družbo delalo osem Čehov) in se odpravili na 5minut oddaljeni vrh Krna (2244 mnv), kjer smo občudovali mogočne Julijske Alpe.

Pogled z vrha proti Severu na Triglav

Dočakali smo sončni zahod, odkorakali do bivaka in se zavili v spalne vreče. Po pol urnem umiranju od smeha smo se le preklopili na off, Čehi pa so se verjetno oddahnili, ko smo jim postregli s tišino.

Ura je bila 4.00 ko smo že ropotali po bivaku in pakirali vse potrebno za na pot. Bogi Čehi...komaj smo jih pustili zaspati, pa smo jih že zbudili. Tako smo nekaj minut čez 4 zjutraj že stali na vrhu Krna. Občutki so bili nepopisni.

Sledi iz soške fronte najdete na vsakem koraku. Največ se najde granat, metkov, jeklenih delov od bog ve česa. Ena izmed granat je na spodnji fotografiji z opozorilom.

Na poti od Krna do naslednjega vrha Batognice (2164 mnv) me je kar spreletaval srh ob misli na pogumne vojake, ki so v prvi vojni kopali kaverne v živo skalo in se borili na dva tisočakih. Najhujši boji so v okolici Batognice potekali 21. julija 1915 med avstro-ogrsko in italjansko vojsko, ki sta bili med sabo oddaljeni pičlih 85 metrov. Med dvoletnim bojevanjem in skrivanjem v obsežnih sistemih kavern so Italjani pod Avstrijske položaje skopali rov v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vso razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje. Tako so Batognico zravnali in ji odvzeli nekaj višinskih metrov s 4100 kilogrami nitroglicerinske razstrelilne želatine.

Ostanki so tu in tam nastavljeni na skale ob poti. Na spodnji fotografiji je verjetno knjižica ali etoi v katerega je vojak spravil fotografijo svoje zaročenke, ki je mogoče ni nikoli več videl.

Povzpeli smo se še na zadnji vrh, na Vrh nad Peski (2176 mnv). Tu smo naredili že zadnje fotografije in se lotili manj zanimivega 3 urnega spusta.

Skalo je kar hitro zamenjala prelepa visokogorska trava po kateri so se pasle spet tiste zmešane krave in še bolj zmešani biki. Tura je bila vsekakor nepozabna in vredna ponovitve čez nekaj let.