Naslednji dan sva iskala trgovino in jo našla šele po 20km. JV Korsike je zelo turističen, zato so na vsakem koraku picerije in restavracije, o trgovini pa ne duha ne sluha. Trgovino sva našla v prelepem mestu Bonifacio, a o tem malo kasneje. Ob vračanju v kamp sva malo zalutala, tako kot se za naju tudi spodobi, vendar nama ni bilo žal. Vozila sva se po prelepih vaških cestah, švigala skozi vasice, ki jih sicer nikoli nebi videla…splačalo se je. Preostanek dneva sva izkoristila za pranje umazanih oblačil.
Tretji dan v Rondinari pa nama je zagodilo vreme. Napovedovali so nekaj dežja, kar se je pokazalo že zjutraj ko sva se zbudila. Bilo je oblačno in močno je pihalo, zato sem hitro raztegnil lopato in pričel s kopanjem kanalov okrog šotora. Preklel sem vsak kamen in korenino, ki mi je bila napoti, le teh pa je bilo kot Rusov. Po kosilu pa se je ulilo za približno 15 minut. Trda zemlja ni vpila niti kaplje, zato se je moj trud poplačal. Potrebnih je bilo le nekaj popravkov, zato sem v dežju z lopato letal naokoli in popravljal kanale. Po tem kratkem nalivu ni več deževalo,zato sva jo mahnila v zalivček k morju.
Fotografije posnete v zalivčku Rondinara
Četrti dan (v Rondinari) pa vsa se odpravila v Bonifacio z namenom, da si ogledava mesto in s turistično ladjico odplujeva na otoke La Vezi, kateri so pod Unescovo zaščito. Tam je bilo res prečudovito, opisovati se niti ne bom trudil, saj oba z Majo ostaneva brez besed ko se spominjava tega čudovitega kraja. Po razburljivi vožnji po nemirnem morju se vrneva v Bonifacio, malo še lutava po mestu, si ga ogledujeva, nato skleneva da odideva proti kampu in na poti najdeva picerijo, saj so v Bonifacio imele vse gostilne, ki sva jih obiskala rezervirane mize.
Po dolgem in mučnem iskanju parkirnega avtomata pa me je skoraj infarkt, saj mi je pokazal da morava za parkirnino plačati kar 55€. Seveda mi ni bilo prav nič jasno, zato odidem do avtomobila, star razložim Maji in tako skupaj odideva do avtomata. Takrat je na avtomatu pisalo že 60€…svašta. Odločila sva se da plačava, saj sva na manjših tablah v francoskem jeziku videla napis v katerem sva razumela samo »5€«. Avtomat je sprejemal maksimalno 10€, zato sva vanj zmetala en kup drobiža. A nama je na koncu zmanjkalo le 1,10. Ker nihče izmed ljudi, ki so zaradi naju čakali že v dolgi vrsti ni imel drobiža nama je na pomoč priskočil prijazen par. Ženska je trdila, da naj plačama s kartico, midva sva se strinjala, zato pritisne na gumb »cancel«, takrat pa se vsuje iz avtomata drobiž za skoraj 60€. S kartico ni šlo plačati. Obrneva se na mladeniča, ki nama je prodal vstopnice za ladjo in takrat izveva da je parkirišče na katerem sva parkirala (le 10 metrov oddaljena od drugega) plačljivo z 5€ na pol ure. Ja nisem se zmotil 5 € na pol ure. Mladenič, ki nama je prodal karte nama predlaga da počakava na parkirišču do konca njegove službe in bo vse OK. Do zadnjega nisva vedela kako bo uredil, da bo vse OK. Na koncu pa se mu le zalepiva za rit in se odpeljeva preden se rampa utegne spustiti. Tako nisva plačala niti centa. Mladeniču sva hotela stisniti v žep 20€, pa se je na žalost odvijalo vse preveč hitro. Ta dan sva si še spakirala, ker sva naslednji dan šla dalje.
Fotografije so posnete na otokih La Vezi. Zadnja je pogled na Bonifacio ob vračanju.
