Matej Golob Foto blog

Nepozabno

2012-01-16T20:24:00.000+01:00

(Fotografija je posneta na vrhu Pece ob sončnem vzhodu)

Petek 13

2012-01-16T16:25:00.004+01:00

Večni junak

2012-01-14T14:06:00.000+01:00

Prečkanje

2012-01-13T10:43:00.001+01:00

Dvojnik

2012-01-12T15:54:00.000+01:00

Skodelica čaja

2012-01-06T12:04:00.004+01:00

Spomini

2012-01-03T21:03:00.002+01:00

Henri Cartier-Bresson

2011-12-11T20:32:00.001+01:00

Praznični Dunaj s prijetno fotografsko zasedbo...nepozabno doživetje. Ob 5.00 smo začeli prvo strokovno ekskurzijo z Visoko šolo za storitve. cilj nam je bila vsem bolj ali manj znana stavba hundred wasser fall, kjer so bile razstavljene fotografije od izjemnega fotografa Henri Cartier-Bressona. S svojimi estetsko in likovno izpopolnjenimi fotografijami mu uspe navdušiti (mislim da) vsakega fotografa...res izjemne fotografije.

Objavljam fotografijo iz galerije, za katero sem reskiral bogsigavedi kaj, saj je fotografiranje prepovedano in par utrinkov z ulice.

Tivoli

2011-12-06T10:26:00.001+01:00

(Na fotografiji je fotografiran pozitiv)

Horizontalne vertikale

2011-11-24T08:53:00.001+01:00

Pesišča

2011-11-16T20:12:00.001+01:00

Na pol v snu sem malo pred četrto uro zjutraj ugašal budilko. Pazljivo sem stopal po stanovanju, da nebi koga prebudil, moral sem skuhati še čaj in se okrepčati. S sošolcem Ivanom sva krenila proti Pivki, kjer sva se usmerila proti jugu, natančneje proti Koritnicam. Kar hitro sva stopila iz zagretega avtomobila in jo mahnila v divjino le ob soju lunine svetlobe. Odkorakala sva na vrh z imenom Pesišča (906m), kjer sva prebila kakšni dve uri in pričakala vzhod sonca...super doživetje in super koriščenje dela prostega dne.

Svežina

2011-11-15T14:00:00.001+01:00

Prihodnost Indije

2011-10-18T19:28:00.001+02:00

Ta objava je zadnja objava in edina, ki je načrtno nastajala že na samem potovanju. Vsi vemo, da v Indiji prebivalstvo narašča, kar se že zdaj kaže s problemom prenaseljenosti. Ta problem bodo najbolje začutili tamkajšnji otroci, kateri bodo krojili in doživeli prihodnost. Veliko napovedi znanstvenikov in drugih ljudi niso najbolj optimistične, saj se bomo prej ali slej soočili s problemom pomanjkanja naravnih virov. V mislih imam predvsem vodo, za katero se že bije bitka v Sudanu (za vse ki vas zanima kliknite TUKAJ). Posledica kombinacije pomanjkanja vode in prenaseljenosti bo vse prej kot karkoli dobrega, vse to pa bodo doživeli tamkajšnji otroci.

Ob zamisli serije fotografij sem dobil tudi idejo, da mogoče nekega dne priredim fotografsko razstavo z naslovom "Prihodnost Indije" in razstavim spodnje fotografije.

Pa še nekaj...v Indiji sem spoznal da smo Slovenci (in verjetno cela Evropa ozrioma cel zahod) zelo razvajeni. Vsak dan se pritožujemo za reči, ki bi jim morali biti hvaležni in jih ceniti, tudi sam sem tak. Mislim da se je moje nerganje občutno zmanjšalo ob vrnitvi. Ravno danes sem slišal starejšega gospoda kako se je pritoževal nad nizko penzijo in visokimi položnicami. Ob naštevanju katere položnice vse mora plačati sem pomislil: "Ali potrebujete kabelsko, drag avto, dva telefona, položnica za elektriko je bržkone visoka zaradi razsipanja z električno energijo", tako se je nadaljevalo. Verjamem da se veliko ljudi ne strinja s takšnim mišljenjem, saj trdi, da se je potrebno ozreti okoli in videti, kaj se dogaja. Vsepovsod kradejo, v firmah si vodilni delijo nagrade, kar seveda ni prav, vendar svet ni nikoli bil, ni in nikoli ne bo popoln. Kakorkoli...dejstvo je, da preveč nergamo ob stvareh, ki nam omogočajo srečno življenje. Problem pri tem dejstvu je, da 90% ljudi hrepeni po stvareh, ki jih ne potrebujejo.
Če niste zadovoljni s tekstom upam, da bo nasprotno pri fotografiji.

Se opravičujem za slovnične napake.

Indija in portreti

2011-10-17T21:02:00.003+02:00

Indija in življenje na ulici

2011-10-16T15:06:00.000+02:00

Indija in znamenitosti

2011-10-15T14:46:00.002+02:00

Večina znamenitosti ima skupno lastnost. To je obzidje, katero ločuje tipično življenje od turistov ali popotnikov.

Agra Fort - Agra

Taj Mahal - Agra

Veterna palača - Jaipur

Amber Fort - Jaipur

Jain temple - Pushkar

No name temple - Mt Abu

Vodna palača - Udaipur (Tu so snemali film James Bond Octopussy)

Največja mestna palača v Radjastanu - Udaipur

Čoln, v odzadju prestižen hodel Uadi Vilas - Udaipur

Lake palace - Udaipur

Obzidje - Jaislamer

Jaislamer

Jai temple - Bikaner

Red Fort - New Delhi

Gandhi Smirti - New Delhi

Indija in pokrajina

2011-10-14T11:05:00.000+02:00

Med vožnjo z vlaki sva se vozila čez prostrane travnatne površine, kjer se je zasledilo življenje, kakršnega so bili vajeni dolgo časa nazaj. Mi je kar malo žal, da nisva pobližje ogledala takšnega življenja, mogoče celo prebila v eni izmed slamnatnih hišic zraven domačinov nekaj dni. Že sam pogled na to je bil božanski. Sicer takšnih prizorov ni bilo veliko na najinem potovanju, ker sva bolj ali manj obiskovala večja in manjša mesta. Ne bom več govoril, naj govorijo fotke...

Med vožnjo z vlakom

Pushkar

Mt. Abu

Guru Shikhar 1722m - razgled z edine gore v Radjastanu

Udaipur

Puščava Thar

Bikaner

Indija in premiki

2011-10-13T21:36:00.002+02:00

Kje začeti, kako začeti, katere fotke, kaj naj napišem...veliko vprašanj se mi je pred objavo podilo po glavi. Vendar nima smisla komplicirati. Objave na blogu bodo v šestih sklopih ali serijah (premiki, pokrajina, znamenitosti, življenje na ulici, portreti in otroci). Najprej sem nameraval opisati vsak dan posebej in dodati temu par fotk, kar mislim, da nima smisla. Nihče te ne vpraša: "Kako je bilo 17. dan na potovanju? Kaj pa 23. dan?"

Moja glava še ni zmožna podati odgovora na vprašanje "Kako je bilo v Indiji?", saj sem po enem tednu odkar sem prispel domov, zakorakal v novo poglavje mojega življenja (študij fotografije v Ljubljani). Vse te novosti mi prinašajo nove dogodivščine, informacije, ljudi in hkrati preprečuje razmišljanje o preteklem mesecu...mogoče nimam dovolj rama bi dejal kakšen računalniški freak.
Če posplošim je bilo potovanje po Indiji naporno. Umazanija, revščina sta na vsakem koraku, ljudje se borijo za preživetje, prodali bi ti vse, peljali bi te kamorkoli le da bi kaj zaslužili. Vendar to je realnost, ki me prekleto privlači (vem, sliši se čudno), ne vem zakaj, ne vem kako. V Indijo se še vrnem... definitivno. Vse te "slabe" lastnosti, ki jih večina ljudi z zahoda vidi kot neprivlačno zlo, se tam prelevijo v nekaj pozitivnega, koristnega, ljudje so nekaj posebnega, prav tako njihov način življenja, njihova hrana....še vožnja z rikšo je nekaj posebnega. Indija ponuja, ponuja, ponuja....misli, spoznanja, doživetja, ljudi, okuse, vonjave. Potrebno je le vzeti. Najbolje boste pa razumeli, če nekega dne sami pokukate v ta neverjeten delček zemlje. Tisti, ki pa ste že bili pa mislim, da me razumete kaj se mi podi po glavi, sicer pa jo vsak dojame v svojem pogledu. Skratka...ta mesec je bil vsekakor eden izmed najboljših mesecev v mojem življenju. Vesel sem, da sem lahko te trenutke delil z Majo.

Radžastan je največja zvezna država v Indiji, kjer sva z Majo potovala en mesec. Premikala sva se z različnimi prevoznimi sredstvi, kot lahko vidite na spodnjih fotografijah. Fotografije so le majhen delček vizualne predstave s katero vam lahko postrežem in pa moje mnenje.

Upornik

2011-08-04T20:18:00.000+02:00

Gor dol

2011-07-31T16:15:00.000+02:00

La Linea

2011-07-24T15:21:00.000+02:00

Smrekovško pogorje

2011-07-20T11:10:00.000+02:00

Smrekovško pogorje z najvišjim vrhom Komen ali za nekatere Kamen (1684 m) je znano po nekdanji koroško-štajerski meji med Šaleško, Zgornje Savinjsko in Zgornje Mežiško dolino. Mogoče nekateri od vas Smrekovško pogorje bolje poznate po magmatskih kamninah, saj nekateri strokovnjaki menijo, da je bil vrh Komen davnega leta vulkan. Danes je seveda drugače, bujno podrastje in čudovita narava mi nista dajala občutka, da se sprehajam po nekdanjem vulkanu.

Downhill Ivarčko

2011-07-04T20:31:00.000+02:00

Sodn den

2011-06-23T20:49:00.001+02:00

Primorski izlet

2011-06-20T21:18:00.000+02:00

Hrastovlje (italijansko Cristoglie) je mediteranska vas v Občini Koper, na severozahodnem robu slovenske Istre pod Kraškim robom. Vas je mednarodno poznana po freskah lokalne cerkve, poimenovanih Mrtvaški ples, katera je na fotografiji.

Krkavče so najbolj znane po Krkavškem menhirju, megalitu iz obdobja Keltov. Ta spomenik v obliki 2,5 m visokega kamnitega stebra (1 m je pod zemljo) naj bi bil postavljen v 1. ali 2. stoletju pr. n. št.Na njem sta v preprostem slogu vrisani dve goli človeški podobi z vodoravno razširjenima rokama in sončnim nimbom okoli glave.

Še malo do obale...

Različne enakosti

2011-06-19T21:48:00.000+02:00

Zvonec

2011-06-18T14:52:00.000+02:00

Simetrija

2011-06-17T08:06:00.000+02:00

Z neba

2011-06-03T16:47:00.000+02:00

Klara

2011-06-02T21:19:00.000+02:00

Narkotic

2011-05-23T18:02:00.000+02:00

Razlika

2011-05-22T20:45:00.000+02:00

Utrinek s poti na Pristovški Storžič (1759 m)

Kmalu

2011-05-18T20:12:00.001+02:00

Nočne sence

2011-05-08T15:10:00.000+02:00

Požrtvovalna predanost

2011-04-10T14:46:00.001+02:00

Prijatelj Matjaž se je požrtvovalno vrgel s kolesa z namenom da v objektiv ujame gamsa, ki ga je opazil med vratolomno vožnjo. Matjažu vse čestitke in pohvale za požrtvovalnost!

Daleč je za naju pomlad

2011-03-26T19:12:00.000+01:00

Fabriške sence

2011-03-23T19:52:00.000+01:00

Sončna stran

2011-03-14T15:30:00.001+01:00

Korupcija

2011-03-11T17:02:00.002+01:00

Levo

2011-03-09T18:37:00.000+01:00

Larfa

2011-03-05T16:17:00.002+01:00

Berač

2011-03-04T21:05:00.002+01:00

Vljudno vabljeni

2011-02-24T14:51:00.000+01:00

Drevored

2011-02-20T17:28:00.000+01:00

Vsak po svoje

2011-02-14T12:31:00.000+01:00

Skok v propad

2011-02-08T14:33:00.002+01:00

Iča

2011-02-06T07:57:00.001+01:00

Mašina

2011-02-02T15:00:00.003+01:00

Nedeljski cilj

2011-01-17T15:46:00.002+01:00

(Šteharki vrh)

Mrhovinarji

2011-01-15T10:56:00.000+01:00

Vitez

2011-01-05T18:52:00.000+01:00

Zbogom

2010-12-19T19:54:00.001+01:00

Ledena fabrika

2010-12-04T19:37:00.000+01:00

Kovsovo drevo

2010-11-29T19:31:00.000+01:00

Hišne številke - Fotografije

2010-11-07T12:35:00.000+01:00

Ob sprehodu skozi Kamnik sem lani uzrl zanimivi hišni številki, kateri sem tudi fotografiral. Kasneje sem ob pregledovanju posnetkov dobil idejo o razstavi na temo Hišne številke. Hišne številke so dejansko na vsakem koraku, za fotografa pa so nekatere odličen motiv. Po enoletnem zbiranju se mi je ponudila priložnost da otvorim svojo prvo samostojno fotografsko raztavo. Razstavo si lahko ogledate v Slovenj Gradcu v Mladinski knjigi v razstavišču do 13.11.2010. Vsi ki si razstave niste, ne boste mogli ogledati je na blogu na voljo v spletni obliki.

Hišne številke - Vabilo

2010-11-04T15:24:00.000+01:00

Prva slana

2010-10-22T12:46:00.001+02:00

Sonce še ni utegnilo pokukati izza jutranje megle, ko sem pešačil proti Brinjavi gori z namenom, da po dolgem času kaj ulovim v objektiv.

Na bljižnem travniku so se veselo pasle krave in prežvekovale pomrznjeno travo. Vrjetno jim je v svojih debelih oblekah bilo prav prijetno postopati in uživati ob prvih sončnih žarkih.

Rožicam pa je bilo manj prijetno. Debelih kožuhov nimajo, zato se bodo počasi od nas poslovile in se spet prikazale na plano spomladi.

Megleno jutro

2010-10-12T19:52:00.000+02:00

Javljanje s potovanja po Korsiki VIII. (zadnje)

2010-09-23T10:55:00.002+02:00

Zadnji dan na Korziki sva imela v načrtu, da odideva do Basite (kjer sva naslednji dan imela trajekt) in se pozabavava na progi za gokarte, ob vrnitvi pa zavijeva v naključno vasico in se, malo sprehodiva po njej. Proga za gokarte je samevala, vasice pa ni bilo prav nobene. Tudi prav sva si rekla in posedala pred šotorom ter uživala ob zahajanju sonca. Zvečer pa opazovala zvezde izpod krošenj dreves.

Ob 8.00 je zvonil alarm, zato vstaneva, se pozajtrkujeva in začneva s pospravljanjem. Od daleč najin tabor izgleda gromozanski, zato se vedno znova sprašujeva kako nama uspe vse to stlačiti v ubogega Cliota. Po rutinskem pospravljanju, zlaganju odideva še do recepcije za check out in že drviva proti Bastiji na trajekt. V dolgi vrsti čakamo na vkrcanje. Na Korsiki sva res uživala zato bi kar še ostala a sva vesela, da sva jo lahko sploh videla. "Zagotovo se še vrneva!" si rečeva, ko kapitan dviguje sidro. Zadnji pogled na Bastijo je prečudovit...oooo Korsika. Do zasidranja v Italijanskem Livornu pa nas je ločilo dolgočasnih 4 ure. Nekateri so brali knjige, spali...midva sva pogledala film na mojem majhnem prenosniku, si ogledovala mimo vozeče ladje in uživala ob prijetnem vetru, ki nama je (še posebej meni) kuštral lase.

V Livorno smo prispeli ob 18.30, zato sva se že prejšnje dneve odločila, da si najdeva prenočišče v enem izmed hotelov v Lucci. To je prijetno mesto v Toscani S od Pise. Prijeten receptor nama je izročil ključe od sobe z imenom Tulipano. Soba je bila res imenitna, vse v starem stilu, čeprav je v kopalnici bil fen z digitalnim nastavljivim ekranom za temperaturo. Tudi tuš je bil nekaj posebnega, prav tako jakuzi, skratka oh in sploh. Zvečer sva prav težko zaspala, saj sva okoli sebe imela prave stene in ne platnenih sten od šotora.

Naslednji dan (24. dan najinega potovanja) sva si na hitro ogledala mesto Lucco in oddrvela proti Koroški.

Naredila sva 3300 kilometrov, ki so nama prinesli vsekakor nepozabno prijetne spomine. Korsika nama je ostala v lepem spominu in tako kot sva si že rekla ko je kapitan dvigoval sitro...ŠE SE BOVA VRNILA!

Ob prehodu Italjanske meje sva se v Avstriji počutila zelo domače, videla pokrajino, ki nama je bolj domača.

Vsem, ki ste spremljali blog v času potovanja se za slovnične napake opravičujem in zahvaljujem za obisk mojega bloga, ob enem pa vabim, da še kaj pokukate nanj.

THE END

Javljanje s potovanja po Korsiki VII.

2010-09-19T22:22:00.000+02:00

Na dan ko je v Sloveniji divjalo neurje (20. dan najinega potovanja), sva tudi midva preživela v manjšem strahu. Napovedana so bila lokalna neurja, zato sva celi dan prežala pred šotorom in s pticami vred čakala na rezultat vremenskih napovedi. Razen tega, da je dvakrat res močno zagrmelo in nekajkrat rahlo poškropilo, na srečo ni bilo nič. Dan sva si popestrila s sprehodom do plaže, ribjo večerjo in korziškim vinom.

21 dan:
Vreme se je izbolšalo zato sva po zajtrku krenila do vasice Casta, kjer sva si rentala kolesa in se odpravila do plaže Seleccia (je med top 30 plažami na svetu) po 12 kilometrov dolgi cesti. Cesta je prevozna samo za terenska vozila, prevozna je tudi za normalna vozila pod pogojem, da je vozniko vseeno za avto. Po uri vrtenja pedal, se nama je Seleccia le prikazala. Čudovit kotiček na našem planetu. Uživala sva v razburkanem morju, posedanju na plaži, reševanju križank in ob dobri malici domače Anjžkove salame. Pot nazaj je bila nekoliko zahtevnejša, vendar se je izplačalo.

Javljanje s potovanja po Korsiki VI.

2010-09-18T14:14:00.003+02:00

Kot vedno so naju prelepe ceste pripeljale tokrat do Sain Florenta, kjer sva se 17. dan utaborila v kampu D`Olzo.

Nasledji dan nisva raziskovala nama neznane pokrajine, saj sva se odločila, da si privoščima dobro kapljico, pečema meso in uživama pred šotorom, da si malo oddahneva.

Med potjo v trgovino sem v objektiv ujel vsaj meni zanimiv prizor z ulice Saint Florenta.

Po dolgem jutranjem poležavanju sva se napotila na Cap Corse (19. dan). To je najsevernejši del otoka, kjer turistov skorajda ni (vsaj v primerjavi z J Korsike), pokrajina pa je pravtako čarobna. Glavni cilj nama je bilo mesto Nonza z njegovo zloglasno črno plažo in mlin Mattei.
Pohajkovala sva po ozkih ulicah Nonze, se povzpela na razgledni stolp, z njega občudovala črno plažo in ostalo pokrajino, obiskala mestno cerkev in odšla nižje do morja, da sva si od blizu ogledala črno kamenje.
Mogoče velja omeniti še to, da mi je mediteransko morje požrlo očala in jih nato po približno 45min neuspelega tavhanja in iskanja tudi izpljunilo.

Ceste Cap Corsa so naju pripeljale do prelaza St. Lucia (381m), od koder sva se nenapovedano po strmi poti povzpela na Tower Seneco.

Na poti do mlina Mattei je na cesti bila majhna gneča zaradi prijaznih koz. Izmenjali smo si par besed in odšli vsak na svoj cilj. Tako naju je pot pripeljala do S Cap Corsa, do mlina Mattei (lepo ime).
Vrnila sva se po vzhodni strani, kjer pa se tiste prelepe skromne vasice spremenijo v živčna obalna mesta.

Javljanje s potovanja po Korsiki V.

2010-09-15T12:36:00.002+02:00

Po dolgi vožnji in po cestah, ki sva jih že prevozila (Corte v notranjosti Korsike…prijetni spomini) sva prispela v Mesto Calvi na S. Utaborila sva se v prijetnem kampu (od tukaj se trenutno tudi javljava). Ta dan sva le obiskala plažo in naredila fotografijo, na kateri sva midva malo bolj razpoznavna, saj sva si tisto oglje umila z obraza. Tako da vsi tisti, ki naju pogrešate si lahko zdaj daste duška in si naju nagledate.

Prelepe oranžno rdeče skale na Z obali so naju pritegnile, zato sva šestnajsti dan (14. Septembra) šla na ogled teh čudes. Na poti pa sva se še ustavila na prelazu Bocca a Crose in odšla na 45min oddaljeno plažo Detvara, kjer so naju pozdravile svinje. Ta plaža leži v znamenitem naravnem parku Scandola, kjer je edina vas do katere še danes ni speljane ceste, vas se imenuje Girolata. Kaj dosti za ta dan nimam povedati, vendar je bil eden izmed boljših dni.

Tako sva z javljanjem prišla na zeleno vejo. Kaj se bo zgodilo danes javima v naslednjih dneh. Povem lahko le to, da se danes premakneva v St. Florent, kjer bova pohajkovala po Cap Corsu do ponedeljka. Takrat bo napočil trenutek, ko bova Korsiki pomahala v slovo, vedar do takrat je še 5 dni, ki jih bo potrebno maksimalno izkoristiti.

Javljanje s potovanja po Korsiki IV.

2010-09-15T10:21:00.007+02:00

Po zajtrku pospraviva šotor in se odpraviva novim dogodivščinam naproti. Spet se voziva po prelepi pokrajini spremljajo pa naju prikupno ozke ceste in vasice. Vse to popestri Majino petje…hehe. Na poti sva si vzela čas za ogled mesta Sartene, kjer je tudi nastala spodnja fotografija.

Kampov je bilo zelo veliko, zato sva bila malo izbirčna. Prvi je bil »kr neki«, drugi je bil predrag, tretji (Tikiti Corsica) pa nama je ustrezal, kljub temu, da je bila Maja skeptična zaradi čudnega receptorja, križev na kantah za smeti, verig pod tušem, ki si jih moral pocukati, da je pritekla voda, dolgih hodnikov pri umivalnici posode, pri katerih je na koncu hodnika bilo strašno ogledalo in nenehnega bitja cerkve. Tako sva se utaborila v kraju Propriano na JZ obali.

Na dan obletnice ameriških dvojčkov WTC sva se podala na ogled megalitov Cauria in verjetno vsem bolj znano Filitoso, ki je najpomembnejše predzgodovinsko mesto Korsike. Prva odkritja so iz 1956. leta. Megalitska kultura, za katero so tipični spomeniki iz kamna, se je pojavila v obdobju poznega neolitika (3300 pr.n.št.) in prav Filitosa naj bi bila center korziške megalitske kulture. Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu. Vklesan imajo resen človeški obraz, vidna je pričeska, nakazana so rebra in orožje. (Menhiri so kamni na spodnjih fotografijah)

Štirinajsti dan (12. September) sva namenila za iskanje kraja nesreče Adria 1981. Takrat je Slovensko potniško letalo strmoglavilo v gorovju Korsike (San Petro). S prelaza Col de Eustache sva se napotila po makadamski cesti (cca 5km), tako kot je kazal GPS (Hvala Dobran za rentanje). Cesta je bila vrezana sredi strmega pobočja med požgano pokrajino, ki jo je nedavno tega uničil po mojem ogromen požar. Prišla sva do točke, kjer bi se naj usmerila desno proti vrhom tega pobočja, ne po cesti ampak »pravac linija«. Do kraja nesreče nama je manjkalo 1,6km zračne linije. Poiskala sva najbolj primeren kraj in se napotila v požgan gozd. Že po nekaj korakih sva bila cela črna od oglja dreves, hoja pa je bila naporna, saj so bila tla nestabilna zaradi požgane podrasti, le ponekod je bila le ta bujno zelena. Po debeli uri hoje sva prispela na vrh in ugledala globoko brezno pred nama, kamor bi morala nadaljevati in potem spet nazaj na vrhove. Maja se je počutila tako kot MR. Bean, ko je hodil s kompasom v roki po mestu, gledal kje je sever in se ni oziral na prepreke in ovire. Šopek, ki sva ga nabrala na poti, da bi ga pustila na kraju nesreče, sva v spomin umrlim pustila na vrhu na katerega sva prispela. Z vrha se je lepo videl najin zalivček v katerem je ležal najin »grozni« kamp. Vsa izčrpana in umazana sva prispela do avtomobila. Pepel pa je vseskozi veselo prodiral skozi čevlje in tako sva terjala davek…bljek. Še danes ga imam za nohti.

Ker pa je bila nedelja, se za tipičnega Janeza spodobi, da si naredi govejo župo (za katero je bilo res prevroče), navrh pa restan krompir in pohano meso, se je ravno to pojavilo na najinem jedilniku. Zelo je teknilo.

Javljanje s potovanja po Korsiki III.

2010-09-13T17:38:00.004+02:00

Od zadnje objave je minilo kar nekaj časa, med tem pa se je zgodilo mnogo reči. Pa gremo lepo po vrsti. Že isti dan ko sva korakala po prelepi dolinici U Tavignanu, sva spakirala vse razen šotora,tako sva naslednji dan že kar zgodaj zdrvela na JV Korsike, v prijeten zalivček Rondinara. Mislila sva, da se bova po pohodniškem tednu lahko cele dneve kopala in uživala na plaži…NOT. Prvi dan sva postavila šotor in zabijala kline v prekleto trda tla. Zvečer ob mraku ko je bilo vse potrebno opravljeno pa sva na hitro šla pogledat plažo. Meni osebno ni bila tako lepa kot na slikah, ki sem jih videval.

Naslednji dan sva iskala trgovino in jo našla šele po 20km. JV Korsike je zelo turističen, zato so na vsakem koraku picerije in restavracije, o trgovini pa ne duha ne sluha. Trgovino sva našla v prelepem mestu Bonifacio, a o tem malo kasneje. Ob vračanju v kamp sva malo zalutala, tako kot se za naju tudi spodobi, vendar nama ni bilo žal. Vozila sva se po prelepih vaških cestah, švigala skozi vasice, ki jih sicer nikoli nebi videla…splačalo se je. Preostanek dneva sva izkoristila za pranje umazanih oblačil.

Tretji dan v Rondinari pa nama je zagodilo vreme. Napovedovali so nekaj dežja, kar se je pokazalo že zjutraj ko sva se zbudila. Bilo je oblačno in močno je pihalo, zato sem hitro raztegnil lopato in pričel s kopanjem kanalov okrog šotora. Preklel sem vsak kamen in korenino, ki mi je bila napoti, le teh pa je bilo kot Rusov. Po kosilu pa se je ulilo za približno 15 minut. Trda zemlja ni vpila niti kaplje, zato se je moj trud poplačal. Potrebnih je bilo le nekaj popravkov, zato sem v dežju z lopato letal naokoli in popravljal kanale. Po tem kratkem nalivu ni več deževalo,zato sva jo mahnila v zalivček k morju.

Fotografije posnete v zalivčku Rondinara

Četrti dan (v Rondinari) pa vsa se odpravila v Bonifacio z namenom, da si ogledava mesto in s turistično ladjico odplujeva na otoke La Vezi, kateri so pod Unescovo zaščito. Tam je bilo res prečudovito, opisovati se niti ne bom trudil, saj oba z Majo ostaneva brez besed ko se spominjava tega čudovitega kraja. Po razburljivi vožnji po nemirnem morju se vrneva v Bonifacio, malo še lutava po mestu, si ga ogledujeva, nato skleneva da odideva proti kampu in na poti najdeva picerijo, saj so v Bonifacio imele vse gostilne, ki sva jih obiskala rezervirane mize.

Po dolgem in mučnem iskanju parkirnega avtomata pa me je skoraj infarkt, saj mi je pokazal da morava za parkirnino plačati kar 55€. Seveda mi ni bilo prav nič jasno, zato odidem do avtomobila, star razložim Maji in tako skupaj odideva do avtomata. Takrat je na avtomatu pisalo že 60€…svašta. Odločila sva se da plačava, saj sva na manjših tablah v francoskem jeziku videla napis v katerem sva razumela samo »5€«. Avtomat je sprejemal maksimalno 10€, zato sva vanj zmetala en kup drobiža. A nama je na koncu zmanjkalo le 1,10. Ker nihče izmed ljudi, ki so zaradi naju čakali že v dolgi vrsti ni imel drobiža nama je na pomoč priskočil prijazen par. Ženska je trdila, da naj plačama s kartico, midva sva se strinjala, zato pritisne na gumb »cancel«, takrat pa se vsuje iz avtomata drobiž za skoraj 60€. S kartico ni šlo plačati. Obrneva se na mladeniča, ki nama je prodal vstopnice za ladjo in takrat izveva da je parkirišče na katerem sva parkirala (le 10 metrov oddaljena od drugega) plačljivo z 5€ na pol ure. Ja nisem se zmotil 5 € na pol ure. Mladenič, ki nama je prodal karte nama predlaga da počakava na parkirišču do konca njegove službe in bo vse OK. Do zadnjega nisva vedela kako bo uredil, da bo vse OK. Na koncu pa se mu le zalepiva za rit in se odpeljeva preden se rampa utegne spustiti. Tako nisva plačala niti centa. Mladeniču sva hotela stisniti v žep 20€, pa se je na žalost odvijalo vse preveč hitro. Ta dan sva si še spakirala, ker sva naslednji dan šla dalje.

Fotografije so posnete na otokih La Vezi. Zadnja je pogled na Bonifacio ob vračanju.

Javljanje s potovanja po Korsiki II.

2010-09-05T17:32:00.002+02:00

Ob 5.50 je zvonila budilka, čez 15 minut pa je zvok budilke naznanjal dremež. Težko je bilo vstati, vendar je bilo vredno. Ob sončnem vzhodu sva že korakala po dolini U Tavignano (dolinica leži le čez goro S od doline Restonice, kjer kampirava že 5. dan). Pot se je vila po prečudoviti pokrajini in ob prelepih tolmunih rečice Tavignano, ki je ležala globoko pod nama. Cilj tega izleta je bil "viseči most", ki pa se je izkazal da prav nič ne visi. Po dveh urah in pol hoje sva prispela na cilj, se okrepčala na veliki skali sredi tolmuna pod mostom (skalo lahko vidite tudi na drugi fotografiji). Ob vračanju sva se morala umikati neumornim gorskim tekačem, ki so prav na ta dan imeli maraton ali nekaj podobnega. Pogledovala sva tudi na plezalce, ki so plezali večrazstežajne smeri na manjše vrhove.

7. dan

Javljanje s potovanja po Korsiki I.

2010-09-04T18:15:00.001+02:00

Zadnji dnevi pred odhodom so se pošteno vlekli, navkljub opravkom, ki jih je bilo skorajda preveč. Pa vendarle sva le dočakala in sva se z močno natovorjenim Cliotom podala čez Avstrijo in Italijo do Z obale Italije.

1. dan

Blizu Livorna kjer sva 1.9.10 imela trajekt, sva se utaborila dva dni prej, se namakala v Mediteranskem morju in si ogledala zloglasni poševni stolp v Pisi.

2. Dan

Napočil je tisti dan ko so morali nekateri prvič v šolo…hehe, midva z Majo pa na trajekt za Korziko. Po štirih urah plovbe smo prispeli do Bastije na Korziki, od koder sva jo mahnila v dolino Restonice (nekal kilometrov izven mesta Corte) kjer sva se utaborila v kampu. Za ta kraj sva se odločila, ker je odlično izhodišče za vrhove, jezera, kopanja v tolmunih…

3. Dan

Da se ogneva turistični gneči vstaneva zgodaj in se napotiva do jezeri Mello (1730m) in Capitello (1900m). Pokrajina je res prečudovita.

4. Dan

Ta dan sva namenila brezciljnem pohajkovanju z avtom, to nama je prineslo dodatnih 40km v eno smer in slabe dve uri vožnje, saj so ceste ozke za en pas, promet pa ovirajo svinje, krave, koze in še nekaj psov. Ta dan sva obiskala tudi adrenalinski park.

5. Dan

Ta dan sva posvetila gori Monte Renosu (2352m) pod katerim mirno počiva jezero Bastani. Užitki so bili nepopisni.

6.dan

Otroška radost

2010-08-24T12:26:00.003+02:00

Utrinek s fotošutinga dveh prijetnih deklic (Laure in Klare). Hvala za potrpežljivost!

Poletje v školjki

2010-08-07T14:31:00.001+02:00

Košutnikov turn čez Cjajnik

2010-08-04T15:26:00.000+02:00

Ob 2 zjutraj smo se basali v avto in po uri vožnje prispeli do koče pod Košuto (1280 m). Po slabi uri hoje smo še vedno v temi prikorakali do stene Cjajnika, kjer se začne zloglasna ferata. O ferati na Cjajnik lahko na internetu najdete mnogo kritik, saj so nekateri mnenja, da se Cjajnik joka, ko ima v sebi zabitih toliko klinov in skob in da je danes Cjajnik (kot tudi druge gore) veliko lažje dostopen kot včasih, kar seveda drži. Danes lahko skoraj vsak osvoji vrh katerega je včasih lahko le zelo izurjen in izkušen alpinist, s prav takšnimi feratami pa se nekoč zahtevni in osamljeni vrhi spreminjajo v adrenalinske parke. Na nek način se s tem strinjam, vendar ne toliko, da ferate nebi preskusil tudi sam.
Na poti čez melišče sem fotografiral še prelepo zvezdnato nebo.

Na spodnji fotografiji je posnet vhod v ferato Cjajnika v času vzhoda. Naj še omenim, da rezultat fotografije ni fotomontaža temveč daljša ekspozicija.

Veličasten pogled na obsijan Cjajnik (1965m)

Zadnji vzdihljaji proti vrhu.

S Cjajnika spust v Cjajnikovo škbino.

Od tam na vrh Užnika (2079m) ter po grebenu do Košutnikovega turna (2133m), ki se lepo vidi s križem na vrhu na spodnji fotografiji.

Prostranstvo

2010-08-02T14:08:00.000+02:00

Pogled proti vrhu Stola (najvišji vrh med Karavankami 2236 m.n.v.).

Nasvidenje jutri

2010-08-01T13:53:00.002+02:00

Utrinek s Klopinskega jezera.

Dežela vina

2010-07-08T13:49:00.002+02:00

Haloze

Poletni čas

2010-07-05T13:47:00.001+02:00

Utrinek s Šmartinskega jezera.

Skok

2010-07-01T15:47:00.000+02:00

Krn, Batognica, Vrh nad Peski

2010-06-28T07:31:00.023+02:00

V petek po službi sem vase hitro metal kosilo, ko sta me Mato in Papi že čakala pred blokom, da ga ucvremo čez Avstrijo v naše prelepe Julijce. Mangan (od Matona avto, kot ga poimenuje Mato) se je požvižgal vsem serpentinam in vzponom, zato smo kar hitro bili na izhodišču na Planini Kuhinji (991mnv). Po prvih 10 minutah hoje smo imeli že resne probleme z napadalnimi kravami in še bolj zmešanimi biki. Dva bika sta se dobesedno metala po strmih pobočjih in po skalah, kar nam je še bolj pognalo strah v kosti, zato smo jo pobrisali daleč okoli črede. Nekaj časa so nas biki še zasledovali, na srečo pa so odnehali.

Prečili smo pobočja na katerih so še danes vidne sledi Soške fronte, kar kažejo zapuščene iz kamna zidane hišice.

Že po dveh urah hoje smo prispeli nad oblake, od koder se je videl naš zimski bivak, kjer smo tudi prenočili. Gledali smo ga od daleč, vendar nam strmina ni pustila, da bi prišli hitro do njega.

Naši želodci so že veselo stokali, zato smo se pri bivaku pod Krnom okrepčali, si izborili prostor v njem (saj je nam družbo delalo osem Čehov) in se odpravili na 5minut oddaljeni vrh Krna (2244 mnv), kjer smo občudovali mogočne Julijske Alpe.

Pogled z vrha proti Severu na Triglav

Dočakali smo sončni zahod, odkorakali do bivaka in se zavili v spalne vreče. Po pol urnem umiranju od smeha smo se le preklopili na off, Čehi pa so se verjetno oddahnili, ko smo jim postregli s tišino.

Ura je bila 4.00 ko smo že ropotali po bivaku in pakirali vse potrebno za na pot. Bogi Čehi...komaj smo jih pustili zaspati, pa smo jih že zbudili. Tako smo nekaj minut čez 4 zjutraj že stali na vrhu Krna. Občutki so bili nepopisni.

Sledi iz soške fronte najdete na vsakem koraku. Največ se najde granat, metkov, jeklenih delov od bog ve česa. Ena izmed granat je na spodnji fotografiji z opozorilom.

Na poti od Krna do naslednjega vrha Batognice (2164 mnv) me je kar spreletaval srh ob misli na pogumne vojake, ki so v prvi vojni kopali kaverne v živo skalo in se borili na dva tisočakih. Najhujši boji so v okolici Batognice potekali 21. julija 1915 med avstro-ogrsko in italjansko vojsko, ki sta bili med sabo oddaljeni pičlih 85 metrov. Med dvoletnim bojevanjem in skrivanjem v obsežnih sistemih kavern so Italjani pod Avstrijske položaje skopali rov v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vso razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje. Tako so Batognico zravnali in ji odvzeli nekaj višinskih metrov s 4100 kilogrami nitroglicerinske razstrelilne želatine.

Ostanki so tu in tam nastavljeni na skale ob poti. Na spodnji fotografiji je verjetno knjižica ali etoi v katerega je vojak spravil fotografijo svoje zaročenke, ki je mogoče ni nikoli več videl.

Povzpeli smo se še na zadnji vrh, na Vrh nad Peski (2176 mnv). Tu smo naredili že zadnje fotografije in se lotili manj zanimivega 3 urnega spusta.

Skalo je kar hitro zamenjala prelepa visokogorska trava po kateri so se pasle spet tiste zmešane krave in še bolj zmešani biki. Tura je bila vsekakor nepozabna in vredna ponovitve čez nekaj let.

Bambi

2010-06-08T20:54:00.000+02:00

Dubioza kolektiv

2010-05-30T19:19:00.002+02:00

Dubioza kolektiv je ena izmed skupin, ki se večkrat znajde na moji poslušalni listi. V petek pa so iz Bosne (natančneje iz Zenice) prišli razturat prav na Ravne na Koroškem. Tega seveda nisem hotel zamuditi. Za lažje obujanje spominov na izjemen koncert, sem se odločil, da ga ovekovečim.
Več fotografij najdete na spletni strani FKK in Bajta

Libeliško polje

2010-05-17T17:51:00.008+02:00

Prav na meji med Avstrijo in Slovenijo se razprostira Libeliško polje, ki leži na prijetni ravnini med koroškimi hribi. Za ravnice je kriva reka Drava, ki je pustila svoj pečat na pokrajini, saj je s svojimi nanašanji izoblikovala dolge ravnine, te se izkoriščajo za polja, ki se spomladi prav mogočno razbohotijo s svojim zelenjem. Sprehod po kolesnicah, ki so vrezana v polje je izjemno čudovit. Klasje segajoče do pasu ob pihanju vetra ustvari prelepo valovanje, ki človeka kar pomirja ob pogledu nanj. Piko na i pa doda še ptičje petje. Če naju z Majo nebi pregnala tema in mraz bi brez problema še vztrajala v prelepi pokrajini.

Globoko v travi

2010-05-07T16:50:00.001+02:00

Včeraj sem se po dolgem ne predvidevanim fotografskem oddihu podal na sprehod z namenom, da kaj zanimivega posnamem. Izbral sem si travnik pod kmetijo Ivat, kjer sem debelo urico posedal, čakal na zahod in z vseh mogočih stani fotografiral regratove lučke. Čeprav vedno ko je le čas in ni dežja lazim po hribih s kolesom ali brez, sem šele včeraj opazil, da bo pomlad vse prehitro odšla v pozabo. Regratove lučke kot tudi ostalo je bolj ali manj že odcvetelo. Moj blog pa postaja vse bolj podoben otožnemu, deževnemu, novembrskemu dnevu...pa naj ta "deževen novemberski dan" prekinem z regratovo lučko.

Poštenjak

2010-04-17T12:35:00.002+02:00

Pomlad v središču pozornosti

2010-03-30T16:21:00.000+02:00

Ples maturantov

2010-03-23T20:47:00.002+01:00

Črno, rumeno, belo

2010-03-15T16:04:00.000+01:00

Različni tokovi življenja

2010-03-13T08:43:00.001+01:00

Ahoj

2010-03-12T10:56:00.000+01:00

Utopija

2010-03-08T14:33:00.001+01:00

V višave

2010-03-01T14:44:00.006+01:00

"Toplo vreme, vonj pomladi in ptičje žvrgolenje nas je zvabilo v naravo na plezališče v Labot ali nekaterim bolj znan Lavamünd (v Avstriji, malo čez mejo). Po krajšem ogrevanju so bile roke bele od magnezija, srčni utrip se je povečal, prsti pa so mestoma drseli po ostrih skalah in kar hitro nisem več slišal ptičjega žvrgolenja, nisem vonjal pomladi...zlil sem se s steno"

Spring is coming 2

2010-02-27T14:34:00.001+01:00

Spring is coming 1

2010-02-25T14:57:00.001+01:00

Ostra zima

2010-02-18T16:34:00.001+01:00

FIS tekma - Poseka 2010

2010-02-09T16:21:00.002+01:00

Nekaj s sprehoda

2010-02-02T19:08:00.002+01:00

Objavlam nekaj svežih fotografij s šebolj svežega dopoldneva.

5. mesto

2010-01-16T14:12:00.004+01:00

Fotografija je na FIAPovem mednarodnem natečaju z naslovom "Med nebom in zemljo" zasedla 5. mesto in mi prinesla FIAPovo srebrno medaljo. Na natečaj je prišlo 1216 fotografij, ki jih je poslalo 195 fotografov iz 31. držav.
Otvoritev razstave bo 22.01.2010 ob 18.00 v Ajdovščini v prostorih Pilonove Galerije.
Ne hvalim se...samo veselje bi rad delil z vami :)

Olševa (Govca) 1929 m.n.v.

2010-01-06T09:43:00.009+01:00

Dolgo poležavanje me je pregnalo na zrak, še pred tem pa je sledil dolg razmislek kam bi se podal, in zajtrk. S prijateljem sva sklenila da ga mahneva na Olševo. Pot do izhodišča je bila pestra kot le kaj. Pripeljati sva se morala na 1300 m.n.v po popolnoma zasneženi cesti pri čemer sva ostala brez ene verige in jo na kolo namestila le za silo.
Na vrhu Olševe je bila prava zima. Veter in nizke temperature so naju vlekle nazaj v realnost pri čemer so naju prelepi pogledi na zahajajoče sonce in okoliške planine zibale v deželo sanj. Kako sem pa to lepo povedal!!!
Fotografije povejo več.

Božično novoletni koncert Pihalnega orkestra železarjev Ravne

2009-12-27T17:45:00.006+01:00

Kot vsako leto so tudi letos za Božič v športni dvorani OŠ Prežihovega Voranca zadoneli inštrumenti Pihalnega orkestra železarjev Ravne ali po domače Plehbande pod taktirko dirigenta Srečka Kovačiča. Kljub turobnem vremenu je bil večer nepozaben, melodije so me popeljale tako daleč, da sem večkrat pozabil, da bi bilo "fajn" posneti še kakšno fotografijo. Le nekaj jih pokažem na svoje blogu, več pa si jih lahko ogledate na http://www.foto-koroska.net

Božično drevo

2009-12-24T17:35:00.000+01:00

Prison break

2009-12-14T09:47:00.003+01:00

Koroški hribi

2009-12-07T21:12:00.002+01:00

60min od turobnega dneva

2009-11-29T17:08:00.001+01:00

Visoko v raju

2009-11-27T13:58:00.002+01:00